Hej, človek! Ustavi se vendar malo!

Zadnje čase mi moje življenje in zdravje oba v en glas vpijeta besede zapisane v naslovu: ”Hej, človek! Ustavi se vendar malo! Pomisli tudi nase!”

V tem norem tempu, ki nam ga narekuje življenje, si, priznam, velikokrat pozabim vzeti čas zase. Pravzaprav, mnogokrat mine več dni zapored, tudi teden dni, ko se kar naenkrat zavem in vprašam, kdaj sem si nazadnje sploh vzela malo časa zase? In ne Irena, tistih 15 minut pod tušem ne šteje!

Priznam, grozna sem, kar se tega tiče. Prijateljica mi pravi, da sem Duracelčica (saj veste, tisti zajček iz reklame za baterije), ki kar gre, gre in gre …
Spet druga prijateljica me, po tem, ko se kdaj pogovarjava, kaj sva pretekli dan naredili vpraša: ”Ti in koliko čarobnih palčkov ste to naredili? Ti si nora. Kako ti uspe?”

Enostavno tako, da kar grem, grem in grem … eno opravilo za drugim dokler ne pridem do konca … dneva (opravil mi tako ali tako nikoli ne zmanjka). 🙂

Najbolj smešno mi je, ko se ljudje obrnejo name, češ, pa ti imaš čas, saj si cel dan doma … Hmmm, ja ampak ne zato, da bi ležala na kavču. Delo od doma zahteva še malo več organizacije, ko pluješ med službenimi obveznostmi, skrbjo za druge in gospodinjskimi opravili. Tako je moja služba pogosto razpotegnjena na cel dan. Vmes pa še vse ostalo … Skratka, ne, kljub temu, da sem ”cel dan doma”, kot to imenujejo nekateri, nikakor nimam preveč časa. Kvečjemu premalo.

In prav grozna sem, ko prideta na vrsto čas in skrb zame. Grozna! Jaz sem nekje spodaj, na dnu seznama. In z novimi opravili, ki jih dodajam na seznam, se ”jaz” pomaknem še malce nižje.

Kolikokrat se mi zgodi, ko se že hočem usesti za 5 minut in popiti kozarec vode, a glej ga zlomka, nekaj ali nekdo me zmoti in premoti in že odhitim reševat  n-to težavo v tistem dnevu. Ali pa se enostavno usedem in … se sama sebi po 30 sekundah  zazdim skrajno trapasta in tako odhitim dalje …
Uhhhh, kolikokrat se mi zgodi, da si rečem, samo še tole in potem si bom skuhala kavo in nato me popoldne prešine, da od moje dopoldanske kave razen misli ni bilo nič.

Moja največja težava, glede na vse obveznosti, ki jih imam je, da ima moj dan vsaj 5 ur premalo. Pa ne, ni stvar v slabi organizaciji. Uh, verjemite, moj dan je do potankosti načrtovan. Vse od vstajanja med šesto in sedmo uro zjutraj pa tja do poznih polnočnih ur, ko potonem v spanec in se popolnoma izklopim za naslednjih nekaj ur.

Sicer rada počnem vse kar počnem v življenju. Služba, projekti pri katerih sodelujem. Skrb za družino. Skrb, da imajo vsi vse, kar potrebujejo, ko potrebujejo. In konec koncev pisanje, ki je del mojega dela. Pravi trenutek za pisanje ne pride prisiljeno. Je nekaj spontanega. In predstavlja ventil za mojo umetniško dušo … A takšno pisanje ne pride vedno na vrsto. Pravzaprav vse manjkrat.

Moja največja težava je, da se kar ne znam ustaviti. In to privede do preobremenjenosti. Sitnosti. Utrujenosti. Pa, saj ne da se pritožujem. Sprejela sem, kar mi nalaga življenje (in kar naložim sama sebi)  in moram reči, da dobro plujem (čeprav s podočnjaki), četudi se mi kdaj zazdi, da ne zmorem. A še vedno sem. Tudi zaradi pomoči mojega moža, ki včasih poskrbi za kaj namesto mene, če drugega ne, pomije posodo, medtem, ko se jaz že posvečam drugim rečem. In predvsem, ker me uči (četudi me neznaaaaaaaaansko živcira, ko ga opazujem, kako enostavno ne počne ničesar in mu je prav vseeno, da ne ničesar počne), da ne bo nič narobe, če se tudi jaz kdaj usedem in enostavno ne počnem ničesar. Ampak, kaj ko je ta ‘nič’ tako dolgočasen (sem že kdaj omenila, da sem po horoskopu Oven?). 😉

Pride dan, ko si vzamem čas zase in se nekaj minut kasneje, med branjem knjige zalotim, da pravzaprav razmišljam o naslednjih podvigih, se sprašujem ali imajo domači vse, pa kaj bom kuhala, kdaj bom šla tja … In si rečem … oooopa, Irena, umiri se. Kaj, ko bi nekaj naredila le zase? A tisti nekaj zame se ponavadi spremeni v nekaj za moža, nekaj za očeta in nekaj za mamo. Aja, pa soseda bi rabila tole in uh … tam sem nekomu sem obljubila, da naredim tisto in pa joooj, okna so umazana, kje je čistilo, krpa?! Ni važno ali je ponedeljek, četrtek ali pa nedelja. Jaz imam svojo rutino, ki vključuje tudi delo. Pa saj je vse tako, ”spotoma”, ker je narejeno z ljubeznijo. Ampak, ko se baterije iztrošijo in ne zmorem več, takrat telo in možgani vpijejo:”Kje je gumb za off?!!” In kako težko ga kdaj pa kdaj najdem. Kar ne morem se pripraviti, da bi vse izpustila.

Zadnje čase me rešuje tudi moja, no naša, psička. Neli, ki se nam je pridružila pred približno osmimi meseci. Moja najboljša odločitev zadnjih let. Res je, pes je odgovornost, zahteva delo, skrb. Oče mi je, ko sem naznanila, da bo k hiši prišel še kuža celo rekel: ”Pa dobro, a nimaš že sedaj dovolj dela, zdaj pa še psa?”.

Ampak Neli je moj ventil. Moj nujni opravek, ki ne more počakati. Opravek, ki me spravi stran od dela, tipkovnice, kuhanja, umazane posode, izpolnjevanja obrazcev … Je tista, ki spada v okvir mojih obveznosti, a hkrati se, ko poskrbim zanjo, sprostim, umirim in spočijem tudi jaz. Je tista, ki me uči, da se svet ne bo podrl, četudi se jaz za nekaj minut, celo uro, odmaknem od vsega in enostavno sem. Čeprav vmes pridno in vztrajno vadiva nove trike, ali pa se enostavno samo crkljava. Hmmm, le kdo bi mislil, da lahko kuža tako spremeni življenje deloholika? 🙂

Smešno ali ne, ampak šele pes me je naučil tega, da se kdaj ustavim. In si rečem, bom že.

Predvsem pa se, vsak dan bolj, zavedam, da moram, že zaradi mene same in mojega zdravja, se naučiti reči ne, ne morem. Ne, ne bom. In se naučiti, da si vzamem 15 minut za najljubšo knjigo, skodelico kave popite na sončku … Enostavno le uživati, obstajati in biti in se vsaj za nekaj minut na dan tudi ustaviti …