Osebna izpoved: Najpomembnejši nasvet novopečeni mamici

In ne, ta zame najpomembnejši nasvet, ni prišel od moje mame, partnerja, tašče, babice, dedka, najboljše prijateljice ali sosede.

Kmalu bo minilo leto dni odkar sem v rokah držala svojega prvega otroka in tako kot sem si še nemalo nazaj želela, da bi mali sonček že sam segel po željeni igrači, sedel in raziskoval okolico, si zdaj želim, da bi vse potekalo za odtenek počasneje. Ob obujanju spominov na prvo leto družinskega življenja se spominjam tako pravljičnih kot tudi nekaterih grenkih trenutkov. Predvsem zadnje se nanaša na sam začetek mojega materinstva, ki ni bil ravno … hm … takšen, da bi lahko kandidirala za mamo leta. Vendar me je določena izkušnja obogatila tako, da bi danes brez problema izpolnila prijavnico zanjo.

Zato draga bodoča in novopečena mamica, dajem ti moj nasvet zate. Še prej pa naj predstavim, kako se je vse začelo …

Vsaka bodoča mamica se dolgo obdobje tako ali drugače pripravlja na prihod novega družinskega člana. In ja, tudi jaz sem bila teoretično podkovana, previjalna komoda se je šibila od teže drobcenih oblekic in pleničk, medtem pa je partner pridno montiral novo omarico, ki je vsebovala vse koristne pripomočke za nego majhne ritke. Ampak eno je teorija, praksa pa vse kaj drugega. Predvsem sem se premalo pripravila na to, da se bom zdaj tudi jaz spremenila, da bodo kratek čas hormoni podivjali in da bom morala postati odločnejša, odgovornejša in samozavestnejša čez noč.

Vsaka mamica zase ve, kakšen val čustev te zajame, ko v rokah prvič držiš drobceno bitje in se sprašuješ, kako neki si lahko živel brez njega. Kar naenkrat pozabiš, kako je bilo, ko tega nebogljenčka še ni bilo na svetu in si ne znaš predstavljati življenja brez njega v njem.

In nato seveda sledijo iskrene čestitke mladi družinici in kupi poljubov, objemov in darilc in … nasvetov. Hehe, nekaterim modrovanjem se zdaj še le nasmejim. Opažam tudi, da skoraj ni babice, dedka, tašče, mame ali teoretično podkovane prijateljice in tiste, ki je že sama izkusila praktični del, ki ne bi z novo mamico delila nasveta ali dva.

Sama nisem ravno vedela v kaj točno sem se spustila: v današnjem času je namreč toliko različnih pristopov, obravnavanj in tipov vzgoje novorojenčka, da včasih ne veš, katerega izbrati. Vsaka pa si želi biti najboljša mama svojemu otroku. In tukaj lahko pride do pomembne napake: preveč spraševati po mnenju drugih in se nanje tudi preveč opirati.

Moja babica je v prvi vrsti zagnala vik in krik, kako mojega otroka zebe. In če pred 60.leti niso bili najbolj podučeni o tem, da imajo novorojenčki pač hladne rokice in nogice zaradi nestečene cirkulacije, se moja babica ni pustila podučiti niti zdaj. »Takoj ga obleči še v jopico, pa še en bodi bi lahko dala čez! Ali nimaš nobenega termoflisa?« Na tem mestu naj omenim, da sem rodila v pozni pomladi, pred pričetkom vrtoglavih temperatur. Da ne bo v zaostanku, se še oglasi moja mama: »A boš dojila? Pa misliš, da je prav, da se tako dolgo doji? Ti se nisi tako dolgo dojila, pa še mleka nisem imela, a misliš, da pa imaš dovolj mleka?« Čeprav sem vedela, da se mora novorojenček veliko dojiti, da steče laktacija, priznam, da sem vedno bolj dvomila vase in v svoje materinske sposobnosti.

In na obisk je prišla druga fronta, tokrat je blestela tašča: »Kaj nima kapice v stanovanju? Moji so vsi imeli, ko so šele prijokali na svet. A zunaj ima pa samo trak za ušesa? Nič, bom šla jaz kupit kapice, saj jih pa moraš imeti!« Čeprav se mi je uporaba kapice v zaprtem prostoru zdela tudi takrat banalna, sem vseeno sedla za računalnik, ter za vsak slučaj vprašala za mnenje še strica Googla, ki mi je posredoval še dodatnih ducat mnenj o tem in onem.

In nato je piko na i dodala še prijateljica, ki je zaenkrat podkovana v teoretičnem znanju o negi in vzgoji otrok. Tema je bila, kako in kje bo spal ta preljubi otrok in koliko ga lahko sploh nosiš, saj se lahko hitro razvadi, kar bo privedlo do tega, da bo otrok jokav, da se bo metal v trgovini na tla, kot se je od njene prijateljice prijateljičin sin.

Ob takšnih modrostih, ki sem jih naenkrat prejemala iz vseh strani, sem počasi pričela dvomiti, da sem sploh zmožna skrbeti za majhno bitjece, kaj šele vzgajati v zrelo, odgovorno osebo. Kmalu sem ugotovila, da tudi stanovanje ne bo ostalo dolgo pospravljeno in da bo partnerju kdaj pa kdaj krulilo v želodcu. In ker sem bila takrat še izredno trmastega in ponosnega značaja, nisem nikomur pisnila o svojih mislih, o svoji stiski, čeprav sem vsak dan hrepenela po tem, da bi zvedela, da nisem sama, da se tako godi vsem novim mladim mamicam in da bo še vse dobro.

Zaradi tovrstnega nepotrebnega in grozljivo nepomembnega stresa sem se kaj kmalu vrnila v porodnišnico. Pritisk mi je podivjal in za namenček sem dobila še mastitis. Bolniške sestre so me spraševale, ali sploh spim, saj so bili izvidi porazni. In bolj kot sem zatrjevala, da spim prav dobro, saj moj sonček prespi čez noč, se pridno doji in sploh ni siten, ter da mi partner ogromno pomaga, bolj so bile nejeverne.

Malo kasneje pa me je ena izmed bolniških sester uspešno prizemljila z daleč najboljšim nasvetom, kar ga lahko dobi novopečena mamica, ki ji je pošla že vsa samozavest in pogum. Ne spominjam se več, kako se je pogovor začel, vem pa, da sem bila grozno utrujena, vročična in v skrbeh, da bom svojega majhnega otročička že povsem razvadila, ker se že toliko časa stiskava na ozki bolniški postelji. Takrat me je bolniška sestra čisto resno pogledala in nežno a odločno rekla: »Gospa, samo Vas ima na celem svetu. Če Vi ne boste dobro, tudi on ne bo dobro. Če boste Vi zbegana, se tudi on ne bo počutil varnega. In če ne boste znala poskrbeti zase, tudi zanj ne boste mogla.«

In to je bilo to, kar sem potrebovala slišati. In ne v porodni sobi, ampak v tem trenutku sem se zavedla, da je to majhno bitjece, ki je prišlo k meni, popolnoma v celoti odvisno od mene. Kar naenkrat se je po dolgih počitnicah k meni vrnila vsa samozavest, ki sem jo premogla in ves pogum, ki se je še okrepil.

Od takrat me mnenja drugih niso več posebno zanimala. V kolikor sem resnično potrebovala nasvet, sem se ponj obrnila na pravo mesto. V kolikor sem potrebovala pomoč, sem zanjo prosila. Svojega sončka sem stiskala in še vedno ga stiskam, kadar le lahko. Spimo skupaj, ker nam tako bolj ustreza. S takšnimi in drugačnimi pokrivali ne pretiravam v nobenem letnem času, nikakor jih ne nosi v stanovanju. Oblečen je vremenu primerno in ne razpoloženju starih staršev. Z uvajanjem goste hrane sva začela bolj pozno, pa je zdaj pravi jedec. Še vedno se rad doji ali pa samo pockrlja čez dan. In kljub temu, da gre to še vedno marsikomu v nos, se s tem ne obremenjujem.

Zato ker, drage bodoče ali novopečene mamice, smo me tiste, ki skrbimo za bitjece, ki je 9 mescev raslo v naši maternici. Zato, ker niso v njej bivali ne vsevedni starši, oprezni stari starši, prijateljice ali radovedne sosede, temveč naš otrok. In v kolikor se mu vsako jutro nariše nasmešek na obraz, ko se zbudi (in ni važno kje, v svoji posteljici ali točno ob mamini dojki), je zadovoljen, zdrav in čist, ima otrok super mamo. Takšno mamo, ki ga nahrani (ali z dojenjem, ali z AM, ter izbrano gosto hrano), takšno, ki skrbi za njegovo higieno (pri čemer je vseeno, ali uporablja tetra plenice ali plenice za enkratno uporabo) in ki ga z objemi, poljubi in vso ljubeznijo razvaja na tisoč in en način.

Ker navsezadnje je pomembno le to, da je otrok sit in čist, da se počuti ljubljenega in varnega. In draga novopečena mamica, samo ti si tista, ki mu lahko vse to nudi. Ker ima samo tebe. In ker si ti njegov cel svet.