Iskalec zaposlitve
Količina nasvetov, mnenj, pripomb in usmeritev za iskanje sklenitve delovnega razmerja sorazmerno narašča s številom brezposelnih in tudi s številom stečajnih postopkov. Kakšnega delovnega razmerja? V obdobju obupa že kakršnegakoli, samo, da bo, poleg konstantnih odhodkov, še kakšen prihodek, kljub temu, da ni zagotovljeno, da bo ta resnično izplačan. In kljub temu, da bi se v velikem številu primerov potrebovala še ena, dodatna sklenitev delovnega razmerja za pokrit stroške prvega. Šalo na stran – čeprav je menda v vsakem hecu določen ščepec resnice?
Ko se iskalec zaposlitve prijavi na zavod za zaposlovanje, ki je v svojem bistvu, dokazano, namenjen samo in le izključno sam sebi, dobi najprej zaposlitveni načrt in vključevanje v tečaje pisanja spremnega pisma in življenjepisa. V primeru, da je iskalec z višjo stopnjo izobrazbe, pa dobi celo predstavitev, kako poiskati delo v tujini.
Spremno pismo in življenjepis
Spremno pismo se po nekakšnih pravilih bontona začne s “spoštovani”. Pravilo etičnosti, skupaj z uporabo logičnega razuma pa narekuje, da se spoštuje ljudi, ki si to zaslužijo. Da si nekdo zasluži spoštovanje, so potrebna dejanja, ki jih prinese čas in ne ravno prvi neosebni stik. Življenjepis, vsebinsko, je, kakršen je. Nihče ne more, na srečo, spremeniti preteklosti in tega niti razne ponudbe nepotrebnih posrednih zaposlitvenih agencij, splošna povpraševanja in različni razpisi ne spremenijo.
Cilji ukrepov
Predstavitve iskanja dela v tujini so lahko nekakšen pokazatelj skritih ciljev vladnih ukrepov: “izgnati lastne gospodarje, državljane”. V kolikor se jih ne izžene pa izpade, kot da je eden izmed ciljev vseh nehumanih ukrepov tudi: “iztrebiti narod ali pa ga vsaj spremeniti v apatične, pasivne, depresivne robote”. Po podatkih statističnega urada republike Slovenije je Slovenija v svetovnem merilu med prvimi 10. državami po številu samomorov, glede na število prebivalcev, vsako leto, zadnjih … 20 let. Kje je šele alkoholizem, zloraba takšnih in drugačnih substanc? V tej perspektivi opazovanja nato sledi, da v kolikor ljudi ne izženejo ali iztrebijo oz. robotizirajo, je cilj ukrepov tudi: “ustvariti nove odseve lastnih obrazov. V smislu: manipuliraj, bodi pohlepen, zavajaj, laži in kradi. In če boš to počel na veliko, boš slej ko prej pri “koritu”, v nasprotnem primeru pa greš na počitnice v t.i. zapor na tuj, davkoplačevalski račun z mehkimi posteljami, toplo vodo, izbiro menijev za kosilo in kot bonus za povrnitev ali okrepitev zaupanja v nekakšen približek pravne države še družbo z “VIP” osebami.
Stik
Kako se urediti in pripraviti za razgovor, ko pride priložnost? Ko iskalec zaposlitve pride v čakalnico, kjer je vsaj še 70 kandidatov različnih kadrov, izkušenj in starosti in po slabi uri čakanja izve, da lahko vsi moški gredo domov, ker so se odločili vzeti žensko (ali obratno) ali pa ko na razgovoru izve, da je tam zato, ker jim to narekujejo zakoni, je konec koncev nekako popolnoma vseeno, kako je oblečen, obut … pomembno je, da se v svoji koži počuti zadovoljno in samozavestno.
Osebni stiki in klicanje po telefonu? Zgleda se je že marsikdo izuril v montiranju prisilnega nasmeška na obraz in v uporabi zavajajočih, sladkih besed v smislu: “vse je še v teku, izbirna komisija natančno pregleduje …”. Vse lepo in prav, če iskalec zaposlitve ne bi minuto pred klicem izvedel, da je vseh 140 priporočeno poslanih prijav končalo neodprtih v košu za smeti, ker med njimi ni bilo pisma od kandidata, kateremu je to mesto rezervirano. In tako se lažejo v obraz, zavajajo in zato so še celo plačani, med tem ko iskalci zaposlitve zapravljajo denar za potne, poštne stroške, samo zato, da to v določenih primerih konča v smeteh, brez da bi se vsaj kuverta odprla. V kolikor niso vešči montiranja nasmeškov, pa vsaj nekako delijo skupne skrbi z iskalcem in ne-potencialnim kandidatom sklenitev delovnega razmerja, v stilu: “zaradi zmanjšanja obsega stroškov dela lahko na toliko glav zaposlimo le tretjino enega kandidata in še odpuščati moramo hkrati …”
Bizarna kontradiktornost
Načelo kontradiktornosti postaja nekako pogojeno pri vseh državnih ustanovah. Primer: se na zavodu republike Slovenije pojavi razpis, katerim pogojem iskalec zaposlitve ustreza v vseh točkah. Na razpisu celo piše, da: “kandidate napotuje tudi zavod”. Resen iskalec zaposlitve ve, da nekako lažje dobi vsaj razgovor in s tem eno izkušnjo več, ki je sicer ne more napisati v življenjepis, če ima od zavoda napotnico. Ko iskalec zaposlitve iz omenjenega razloga prosi oz. zahteva od zavoda napotnico za razpisano delovno mesto pa dobi zahtevo zavrnjeno iz razlogov, da je delodajalec uvrščen na seznam negativnih referenc. Kaj? Kako? Če je ravno zavod odobril stavek: “kandidate napotuje tudi zavod”? In potem se pojavljajo situacije, kjer imajo na videz uglajene firme sklenjene pogodbe za polovičen delovni čas z 8 urnim delovnikom. Ali pa poskusna doba za nedoločen čas. Ali pa upokojence na študentske napotnice. Ali pa tako naprej. Državne ustanove kot denimo inšpektorat za delo, zavod za zaposlovanje, državni delodajalci se po vseh zgledih sodeč obnašajo kot odrasli razvajeni otroci, katerim je nekako dovoljeno vse? Zgleda z zavajanjem in prelaganjem odgovornosti en na tretjega, celo spreminjati poštene državljane v barabine?
Delo na “belo” ali na “črno”
Pohvale vredno, tako vestno obsojajo in kaznujejo delo na črno. Celo inšpekcijske službe, z inšpektoratom za delo na čelu, sklepajo delovna razmerja z ne-iskalci zaposlitev. Delo na črno, vsaj ustavo spoštuje, ker je po ustavi plačilno sredstvo denar in ne bančna nakazila, da si lahko posredniki trgajo provizije in nadomestila in še tisoč drugih stvari z enim samim namenom, ustvarjati nadzor.
Zavajanje, manipulacije, legalne kraje, neizplačila pošteno opravljenega dela, izplačila “nagrad” ljudem, ki ustvarjajo nove iskalce zaposlitev, ukinjanje transferjev, višanje davkov … Je cilj takšen, da ljudje spoznajo, da se s poštenim delom težko preživi? Komu so pravzaprav namenjeni zakoni, komu je v temu kontekstu namenjen zakon o delovnih razmerjih? Kje je smisel vseh nasvetov, kako priti do sklenitve delovnega razmerja, ker so tudi krave v realnosti vseh drugih barv prej, kot vijolične? Zakaj določeni ljudje nekako niso več človeška bitja, sploh pa ne vredni spoštovanja? V istem hipu pa je vse več ljudi prestrašenih, ustrahovanih, izstradanih od vseh namerno ustvarjenih kriz, utrujenih od nezgod, katastrof, skrbi, bolezni …
Drži: s polno ritjo res ni problema …
