Samo da je mir!

Toliko nezadovoljstva je med nami. Toliko jamranja. Nekaj upravičenega, nekaj tudi ne. Sama mislim, da mi je mnogo bolje, kot mi je bilo, ko sem bila otrok. Nismo imeli kopalnice, stranšče še na štrbunk , ne avta, samo eno lepšo obleko za k maši, novo smo dobili za veliko noč…nobenih praznovanj v gostilnah,   ko sem imela god, je mama zmeraj spekla slasten jabolčni štrudelj, za torte sploh nismo vedeli… mamin in atijev Abraham je šel mimo kot vsak navaden rojstni dan, nobene zabave nista imela nikoli … Vse polno je takih reči …Danes imam vse in še več. Pa nisem bogata, ampak čisto povprečna Slovenka, ki je v tridesetih letih skupaj z možem ustvarila družino, preprosto, a čedno hiško in se vozi z devet let starim fordom..Kaj vse imajo in kam dajo denar vsi tisti, ki zaslužijo tisoče na mesec, nimam pojma …

Take misli so me prežele, ko sem bila pred kratkim na izletu. Prvič v tržaški rižarni. Ljudje, ko sem stala tam, ko sem poslušala človeka, ki je govoril, kaj se je tam dogajalo, sem stisnila oči trdno skupaj in v mislih šepetala: »Samo da je mir, samo da je mir!«

Tržaška rižarna. Zakaj rižarna? Pred vojno je bilo v njej velikansko skladišče riža, ki so ga ladje pritovorile iz azijskih dežel in je potlej od tu romal na celino. Med 2. svetovno vojno pa so fašisti poslopje preuredili za druge namene, za čakalnico na smrt. Sprejel nas je uglajen gospod v častitljivih letih in ko je govoril, se mu je glas tu pa tam zlomil, čeprav je tam, kjer sem bil jaz prvič, stal že ničkolikokrat. Rekel je, da nikoli ne bomo izvedeli točnega števila, mnogo ljudi je od tam z živinskimi vagoni potovalo v koncentracijska taborišča,   nekaj tisočim pa so življenja vzeli v rižarni.   Po tlakovanem hodniku, z obeh strani ograjenem s 17 metrov visoko gladko steno, ki je zatrla vsako jalovo upanje na pobeg, nas je popeljal v celico smrti. Stali smo tam, kjer so v letih 1943-1945 nagi, trepetajoči , brez upanja, čakajoči na smrt stali moški, ženske in otroci, obsojeni, ker so bili osumljeni, da so delovali proti fašistom. Tudi otroci, da. Tisti naglo obsojeni so tam prestali kratek čas… njihova imena so kmalu zadonela iz pločevinastih trobent, ki še vedno štrlijo iz zamreženih oken , in posamično so vstopali v luknjo, kjer jih je čakal rabelj. Vsakogar je s kladivom udaril po glavi, in če je umrl, padel v nezavest ali pa bil pri zavesti, vsakogar je čakal isti konec: po nekakšnem žlebu je zdrsnil navzdol v krematorij. Pepel so potem nagrebli v vreče in ga razmetali v morje. Nekaj vreč je ob osvoboditvi še stalo ob zidu.

Obstali smo pred celicami smrti. Luknje, mogoče velike 2×2 metra, če ne še manj, črna tema, le na vratih izrezan majhen krog, skozi katerega je prihajal zrak. Tam je na usmrtitev čakalo od 5 do 8 ljudi hkrati. Od tam so jih vodili na zasliševanja in potem razmesarjene metali nazaj na kamnita tla. Tisti, ki so jih takoj postrelili, so bili pravzaprav najbolj srečni… in ko smo stali ob tisti steni, pred katero so postavili obsojence, ki so bili krivi samo tega, da so ljubili svojo domovino, nam je bilo vsem tesno pri srcih.

Na prizorišče je prišla skupina vernikov, del maše so odmolili in v procesiji nosili prežalostno mater božjo, v bela oblačila oblečene sestre nekega reda, duhovniki, godba, verniki…v tesnobo tistih opečnih in betonskih zidov in v zidove krematorija, ki so ga fašisti po vojni sicer v večini porušili, da bi prikrili zločin, je odmevala Sveta Marija, pa Santa Marija, rožni venec v slovenščini in odmoljavanje v slovenščini in italijanščini.

Na tistem kraju ni pomemben jezik, spomin je živ in žgoč v obeh jezikih enako…in tiha prošnja je vela iz molitev, naj se rižarna nikoli več ne ponovi…

In ko me kak dan prime nerazpoloženje, pesimizem, notranja praznina, se potrudim, se streznim in si rečem: »Kaj ti manjka? Nič! Raduj se vsakega dne, ko lahko zaspiš mirno, brez bojazni, da bo nekdo sredi noči s puškinim kopitom tresknil v vhodna vrata!«