Kongresni trg in urbanizem
Kongresni trg je en izmed glavnih trgov mesta Ljubljana, ki ima prav tako kot trg zelo bogato zgodovino. Veliko prebivalcev ne ve, da je Kongresni trg trg več imen. Sprva so prostor imenovali »jama«, saj je tam teklo severno obzidje z obrambnim jarkom. Nekoliko kasneje so ga zaradi bližnjega samostana poimenovali v Kapucinski trg. Šele po kongresu Svete alianse je dobil ime Kongresni trg, med letoma 1945 in 1990 pa so ga preimenovali v Trg osvoboditve, saj se jim je zdelo ime bolj primerno. Kmalu so ime zamenjali nazaj v Kongresni trg, katerega nadaljnjo usodo bo pokazal čas.[1]
UREDITEV TRGA SKOZI LETA
Kongresni trg, prvi javni park v mestu, je bil skozi vsa leta tesno povezan s pomembnimi dogodki slovenske zgodovine, še posebej v 19. stoletju, ko so se na njem odvijale mnoge prireditve in je doživel veliko zanimivih obiskov.
Nastal je na prostoru zasutega jarka rimske Emone in srednjeveškega mesta. Severna stranica obzidja je potekala od hiš na Vegovi ulici, ki danes zapirajo južno stranico trga, nato čez Slovensko cesto, proti zahodu vzporedno z Veselovo ulico in pod Uršulinskim samostanom do Valvasorjeve ulice. Zato je tudi v pasaži pod Slovensko cesto restavriran del Severnih emonskih vrat.
Že leta 1791 so se na mestu podrtih mestnih vrat na Gosposki ulici odločili urediti trg pravilne oblike, ki bi pokril ves prostor med uršulinskim samostanom na zahodu in stanovskim gledališčem (Slovenska Filharmonija) na vzhodu. Najpomembnejša spodbuda za ureditev pa je bil obisk treh monarhov in političnih veljakov leta 1821, ki je dal trgu tudi ime. Ljubljanski župan Janez Nepomuk Hradeczky (1820-1846) je dal na severnem robu trga urediti park, ob poteh, ki so se križale v osmih smereh in so tvorile obliko zvezde pa je posadil drevesa. Kmalu za tem so postavili tudi lesene ograje, ki so kočijažem onemogočale prosto gibanje po parku. Zgradili so celo glasbeni paviljon gloriet, kjer je nekajkrat tedensko igrala vojaška godba.[2] Vse to lahko še danes občudujemo, ko se sprehajamo čez trg.
Na regulacijskem načrtu iz leta 1829 je jasno razvidno, da je bil Kongresni trg delno že obzidan, na eni strani z baročnim samostanom, na drugi pa je bil deželni dvorec ter na vzhodni stranici gledališče. Severno kuliso je dobil na sredini 19. stoletja. Za takratne urbaniste je bil trg ena izmed ključnih presečišč osi glavnih ulic. Z njim se je med obema vojnama intenzivno ukvarjal Jože Plečnik, ki je prvo naročilo za preureditev dobil med leti 1928-1932 v sklopu urbanistične kompozicije Trnovska cerkev-park Zvezda-Južni trg, kjer je os podaljšal do Prešernovega trga. Kongresni trg je doživel celovito prenovo zunanjosti; tlakovali so ga z velikimi belimi betonskimi ploščami, ki so bile položene v pravilno mrežo iz temnejšega betona. Ta enoten vzorec tlaka je omilil nagnjenost trga in neenotnost robne pozidave. Park Zvezda so zavarovali z visokimi mejnimi kamni ter ob tem skoraj podrli velike stare kostanje, če se meščani ne bi pritožili. Plečnik je povezavo Uršulinske cerkve do Filharmonije poudaril s postavitvijo niza visokih in vitkih kandelabrov.
Mestna občina Ljubljana je v skrbi za urbanistični in arhitekturni razvoj mesta odtlej projekte za pomembnejše objekte in komplekse izbirala na podlagi natečajev. Tako je bil leta 1939 razpisan javni natečaj za urbanistično ureditev širšega območja Kongresnega trga, pri čemer so sodelovali arhitekti Edvard Ravnikar, Marjan Tepina, Božidar Gvardjančič, Boris Počkar ter Ivo Štrukelj. Danes nam ohranjeni načrti lepo prikazujejo različne pristope k prenovi mesta. Nekateri v duhu Plečnikove tradicije nadgrajujejo že obstoječo formo, spet drugi so izrazito moderni, ki funkcionalistično posegajo v že obstoječe urbano okolje. Na primer, načrt Marjana Tepine je posegal na nunski vrt, kjer je zarisal nov Severni trg in ga prek tlakovane ploščadi povezal s parkom Zvezda. Trg naj bi bil obzidan s trinadstropnimi zgradbami, na sredini pa naj bi bilo postavljeno monumentalno javno poslopje. Božidar Gvardjančič je v natečaju Kongresni trg in park Zvezda ohranil nespremenjena, vrisal pa je Plečnikov projekt Južnega trga. Prostor zahodno od samostana je zazidal z bloki. Tudi arhitekt Ivo Štrukelj je načrt snoval po načelu »mesta v parku« ter v načrtu porušil skoraj vse obstoječe objekte. Šubičevo ulico in park Zvezda je želel podaljšati vse do Ljubljanice. Projekt Edvarda Ravnikarja je bil najbolj futurističen, saj je ponovil park Zvezda na južni strani Kongresnega trga in pri tem porušil celotno južno stran, vse do Peternelove ulice. V eni izmed variant je v park postavil opero, posegel pa je tudi na zahodno stranico v nunske vrtove, kjer je zarisal novo os, od Erjavčeve ceste pa do trga pred Kranjsko hranilnico, s čimer je že nakazal idejo o novem upravnem središču mesta, ki jo je potem razvijal po vojni s Trgom revolucije (danes Trg republike).[3]
Plečnikovo delo je tako nadaljeval le Boris Kobe leta 1940 ter podrl stare kostanje in zasadil platane, ki nimajo tako gostih krošenj. Prav tako so v času italijanske okupacije zaradi pomanjkanja živil preorali parkovne površine ob strani trga ter na njih pridelovali zelenjavo (t.i. vojne njive). Betonske plošče trga so nato zamenjali z asfaltom ter trgu ob rob postavili nekatere odlične stavbe in spomenike. Poskusi realizacije Plečnikove ideje o Južnem trgu so bili do sedaj neuspešni, prav tako kakor poskusi povrnitve nekdanje reprezentativnosti.
Okrog Kongresnega trga se je dogodilo kar nekaj zanimivih posegov. Eden izmed najbolj znanih je širitev cestišča Slovenske ceste zaradi koncentracije trgovske, poslovne in upravne dejavnosti. Leta 1941 so za gradnjo podaljška Šubičeve ulice podrli hišo nekdanjega čevljarja Antona Šinkovca, žrtvovali pa so tudi del vrta uršulinskega samostana. Po odloku iz leta 1956 so porušili baročno Kozlerjevo hišo, kljub konservatorjevim prigovarjanjem, da ima preveliko historično vrednost. S tem se je odprla zahodna stranica trga, ki je zaradi nove cenzure ceste izgubil prostorsko enovitost.[4]
Kasneje je temu sledila še sprememba namembnosti Kongresnega trga, saj se je iz prostora, na katerem so se nekoč odvijale slovesne parade, spremenil v parkirišče. Najbolj radikalen poseg pa so pričeli leta 2009, ko so pod Kongresnim trgom začeli graditi podzemne garaže, ki so jih leta 2011 uspešno končali.[5]
POMEMBNI DOGODKI NA TRGU
Kongresni trg je bil že od vsega začetka paradni trg in to funkcijo je obdržal tudi kasneje, čeprav so ga veljaki sprva želeli pozidati. Okrožni urad je magistratu pravilno naročil, naj prepove nameravano gradnjo hiš, saj bi po njihovem mnenju otežila ureditev prostornega trga pravilne oblike.[6]
Leta 1856 sta Kongresni trg obiskala avstrijski cesar Franc Jožef s cesarico Elizabeto, pred prvo svetovno vojno so na njem potekale parade avstro-ogrske vojske, v naslednjem stoletju, 1918. leta je na manifestacijah ob razpadu monarhije in ustanovitvi države SHS tu govoril Ivan Hribar, med vojnama so prirejali Miklavževe sejme ter nastope raznih pevskih zborov, 6. oktobra 1940 pa so odkrili spomenik kralju Aleksandru I. Karađorđeviću, ki so ga že naslednje leto porušili italijanski okupatorji. Istega leta je na trgu gostovala kraljeva opera iz Rima (B. Giglio), leta 1943 so na tem mestu gradili zaklonišča, organizirali so pogreb padlih domobrancev iz Kočevja ter po osvoboditvi sta z balkona Ljubljančane nagovorila celo Boris Kidrič in Josip Broz Tito. Skozi leta, ki so minevala, so se meščani udeleževali raznih pustnih sprevodov, ki so potekali na trgu ter žrebanj državne loterije, opazovali so lahko snemanje filma Vesna (julij 1953) ter študentske manifestacije v 70. letih. Na Kongresnem trgu se je odvilo veliko protestnih zborovanj, najbolj zanimivo pa je bilo tisto 8. maja 1989, ko je sam Tone Pavček na ves glas prebiral Majniško deklaracijo. Zadnji izmed odmevnih dogodkov je bil obisk ameriškega predsednika Billa Clintona 21. junija 1999.[7] Tudi danes se na trgu odvijajo zanimivi dogodki in različne kulturne prireditve, na primer Ljubljana Festival, sprejemi slovenskih športnikov, tuje gledališke predstave in tradicijo ohranjajo živo tudi demonstracije.
POMEMBNE OBROBNE STAVBE IN SPOMENIKI
Sprehod po robovih Kongresnega trga nam razkrije bogastvo mestne arhitekture, saj je ravno tukaj zbrana dediščina ključnih zgodovinskih obdobij od antike pa do danes.
SLOVENSKA MATICA
Prvotno pritlična stavba je bila stara predmestna hiša, ki jo je stavbenik Antonio Cragnolini v 19. stoletju prenovil v klasicističnem slogu. Simetrično fasado krasijo okna s štukaturnimi reliefi rastlinskih venčkov. Prostore je prevzelo društvo Slovenska matica, ki je bilo ustanovljeno leta 1864 z nalogo izdajati slovenska znanstvena in poljudna dela, predvsem za tiskanje tistih najzahtevnejših, ki naj bi dvigovala raven izobraženosti. Med obema vojnama so celo pomagali ustanoviti Slovensko akademijo znanosti in umetnosti.[8] Še danes je Slovenska Matica kulturna in znanstvena institucija, ki skrbi za diskusije o problemih slovenske kulture, hkrati pa še vedno deluje kot založba.
SLOVENSKA FILHARMONIJA
V preteklosti je tu stala stanovska jahalnica, na mestu katere so v počastitev cesarja Jožefa II. postavili prvo ljubljansko gledališko stavbo Stanovskega gledališča, ki pa je do tal pogorelo leta 1887. Filharmonična družba je dobila priložnost za nakup pogorišča, kjer so začeli graditi koncertno dvorano pod vodstvom arhitekta Adolfa Wagnerja. Neorenesančno fasado poudarjajo zaobljeni vogali, arhitekt Jože Platner ji je sredi 20. stoletja dodal balkon, Jože Plečnik pa je oblikoval zadnji del prizidka, ki gleda proti reki. Med častnimi člani Filharmonične družbe so bili Joseph Haydn, Ludwig van Beethoven, Niccolo Paganini in Gustav Mahler. Filharmonija še vedno doživlja velike uspehe in gostuje po vsem svetu.[9] V 40. letih je v Slovenski filharmoniji gostoval Kino Matica, ki je bil prvi zvočni kinematograf v Sloveniji, še danes pa na vsake toliko časa v stavbi postavijo filmsko platno.
DEŽELNI DVOREC/LJUBLJANSKA UNIVERZA
Na področju današnje stavbe je včasih stala vicedomska palača, kjer so imeli sedež namestniki deželnega kneza. Med potresom leta 1895 je bila močno poškodovana, zato sta na njenem mestu v začetku 20. stoletja arhitekta Josip Hudetz in Jan Vladimir Hrasky zgradila nemško renesančno palačo z močno razgibano fasado s stolpiči. V njej je zasedal kranjski deželni zbor, z ustanovitvijo univerze leta 1919 pa je prišla v roke le-te. Nad vhodom v palačo je balkon, s katerega so množice nagovarjali pomembneži prejšnjega stoletja.[10] Danes je v stavbi še vedno sedež Ljubljanske Univerze.
URŠULINSKA CERKEV SV. TROJICE
Prihod rimskokatoliškega ženskega reda uršulink na začetku 18. stoletja v Ljubljano je pomenil utemeljitev prve uršulinske ustanove na naših tleh. Na zahodni strani Kongresnega trga je Uršulinska cerkev s svojo monumentalno razgibano fasado najpomembnejša arhitektura ljubljanskega baroka. V notranjosti je najznamenitejši veliki oltar, izklesan med leti 1749 in 1752, izpod rok samega Francesca Robbe. Okrog leta 1930 je Jože Plečnik pred glavni portal postavil dvojno stopnišče z balustrado, ki je zamenjalo prejšnje preproste stopnice. Sočasno gradnji cerkve je bil sezidan tudi samostan, ki se drži le-te.[11] Podatki o atribuciji niso točno znani, saj so bili projekti za večino stavb delo tujih arhitektov, gradili pa so jih ljubljanski stavbeniki.[12]
KAZINA
Na prejšnjem zemljišču kapucinskega samostana so leta 1837 na pobudo Kazinskega društva zgradili impozantno klasicistično stavbo. Kazina je bila namenjena zabavi, v njej sta se srečevali slovenska in nemška elita, slednja je kmalu prevzela vodstvo. Fran Krapež je pritlični del spremenil v kavarno in restavracijo Zvezda, ki je slovela daleč naokoli. Med drugo svetovno vojno je družabno življenje povsem zamrlo, saj se je v stavbo vselil okupator. Danes ogromne prostore Kazine uporabljajo Inštitut za novejšo zgodovino, SNG Opera in balet, Akademska folklorna skupina France Marolt ter Arhiv Republike Slovenije.[13]
PARK ZVEZDA
Preureditve parka se je lotil že Jože Plečnik, ko je predlagal geometrijsko pravilnejšo razporeditev drevoredov in zoženje že obstoječih poti. Načrt je izvedel par desetletij kasneje šele arhitekt Boris Kobe. Ob Vegovi ulici je bila tako postavljena vremenska hišica, sam park pa so obdajali betonski stebrički.
V središču je od leta 1860 do 1918 stal bronasti doprsni kip avstrijskega maršala in ljubljanskega častnega meščana Radetzkega. Po odstranitvi kipa, ki je sedaj v Mestnem muzeju, je nekaj časa na tem mestu stal le podstavek in spominska plošča z napisom.
Nekaj let po smrti kralja Aleksandra I. Karađorđevića so tudi njemu na trgu postavili konjeniški spomenik, ki pa je bil že naslednje leto podrt. Spomenik je bil delo kiparja Lojzeta Dolinarja in arhitekta Hermana Husa.
V neposredni bližini so leta 1954 postavili nizek kamnit podstavek ter na njega pritrdili veliko ladijsko sidro. Sidro je bilo z italijanske, sprva potniške ladje Rex, ki so jo zavezniki potopili v bližini Kopra. Spomenik simbolično predstavlja slovenski pomorski narod, saj je bil postavljen ob priključitvi Primorske Sloveniji.
Po drugi svetovni vojni je Plečnik na trg postavil spomenik ženskim demonstracijam, ko so demonstrirale proti nasilju italijanskih okupatorjev nad civilnim prebivalstvom.
Kovinski glasbeni paviljon je kopija starega iz leta 1921, izdelanega za igranje godbenikov. Izdelala ga je stavbna in umetna ključavničarska industrijska tvrdka Rudolfa Gayerja, obstaja pa tudi možnost, da ga je zasnoval arhitekt Josip Costaperaria. Temu v prid govori podatek, da je bila njegova žena koncertna pevka. Pretekla leta paviljon ni imel neke posebne funkcije in je služil predvsem v informativne namene. Zanimivo pa je, da so se nekaj let nazaj odločili oživiti Kongresni trg in so začeli v paviljonu pripravljati serijo koncertov vseh glasbenih zvrsti, ki so se vrstili skozi poletje. Pri prenovi so paviljon prestavili na vzhodni del trga, kjer sedaj kraljuje pred Slovensko matico.[14]
Arhitekt Anton Bitenc je v šestdesetih letih urejal zgornji del parka, kjer je bilo antično pokopališče, in naletel na dragoceno najdbo, pozlačeno plastiko rimskega meščana v togi. Originalen kip Emonca hrani Narodni muzej, v parku pa na kamnitem podstavku stoji bronasta kopija. Sprva so mislili, da gre za cesarja Konstantina ali za enega od emonskih županov. Upodobljeni je predstavljen v koraku, z levo roko pa prijema togo, kar dopušča razne špekulacije o njegovem položaju in pomembnosti. Kip v višino meri 154 centimetrov. To je edini v celoti ohranjeni antični kip naravne velikosti v Sredozemlju.
Znamenje svete Trojice, ki je bilo postavljeno v zahvalo za odvrnitev kuge leta 1722, so po načrtih Plečnika prestavili iz Ajdovščine pred Uršulinsko cerkev. Plastične figure na vrhu so delo kiparske delavnice Luke Misleja, podstavek pa je izdelal kamnosek Ignacij Toman. Na mestu stoji kopija, original je shranjen v Mestnem muzeju.
Dobili smo tudi načrte za fontano Itala Mancinija iz Rima, ki naj bi združevala različne sestavine: upodobitev legende o argonavtih, glavo volkulje, štiri ogromne krogle, sprednji del pa naj bi obkrožalo dvanajst stebrov. Projekt nikoli ni bil realiziran, za zamenjavo pa je Boris Kobe leta 1938 postavil manjši vodnjak na mesto nekdanjega, ki je stal na dvorišču podrtega kapucinskega samostana. Iz le-tega so Ljubljančani uživali vodo do leta 1891, ko so vodnjak zasuli.[15]
POMOČ PRI RAZISKOVANJU:
[1] ŽABOTA 2010, p. 12.
[2] Ivo VRANIČAR, Kongresni trg v 20. stoletju, Ljubljana 2011, p. 6.
[3] Breda MIHELIČ, Kongresni trg z Zvezdo, Zbornik za umetnostno zgodovino, 37, 2001, pp. 129-132.
[4] Miran PAVLIN, Ljubljana 1941, pričevanje fotoreporterja, Ljubljana 2004, pp. 215-219.
[5] VRANIČAR 2011, p. 6.
[6] ŽABOTA 2010, p. 6.
[7] VRANIČAR 2011, pp. 11-20.
[8] SUHADOLNIK 2009, pp. 35-36.; MIHELIČ 1994, p. 56.; Marko HABIČ et al., Prestolnica Ljubljana, nekoč in danes, Ljubljana 1997, p. 118.
[9] SUHADOLNIK 2009, pp. 37-38.; MIHELIČ 1994, p. 58.; HABIČ 1997, p. 114.
[10] MIHELIČ 1994, p. 58.; HABIČ 1997, p. 112.
[11] SUHADOLNIK 2009, p. 24.; MIHELIČ 1994, p. 57.; HABIČ 1997, p. 120.
[12] Jože SUHADOLNIK, Arhitektura in urbanizem v Ljubljani v drugi polovici 19. stoletja (od 1849 do 1895) in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Kronika, 48, 2000, p. 108.
[13] SUHADOLNIK 2009, pp. 30-32.; MIHELIČ 1994, p. 56.; HABIČ 1997, p. 116.
[14] Darinka KLADNIK, Ljubljana z nostalgijo, Ljubljana 2009, p. 219.
[15] SUHADOLNIK 2009, pp. 27-30.; VRANIČAR 2011, pp. 8-10.; Ivan STOPAR, Sprehodi po Stari Ljubljani, Ljubljana 1992, pp. 139-143.; Darinka KLADNIK, Ljubljanske metamorfoze, Ljubljana 1991, pp. 62-63.; ŽABOTA 2010, p. 6.
BIBLIOGRAFIJA:
Marko HABIČ et al., Prestolnica Ljubljana, nekoč in danes, Ljubljana 1997
Darinka KLADNIK, Ljubljanske metamorfoze, Ljubljana 1991
Branko KOROŠEC, Ljubljana skozi stoletja, mesto na načrtih, projektih in v stvarnosti, Ljubljana 1991
Breda MIHELIČ, Kongresni trg z Zvezdo, Zbornik za umetnostno zgodovino, 37, Ljubljana 2001
Breda MIHELIČ, Vodnik po Ljubljani, Kranj 1994
Miran PAVLIN, Ljubljana 1941, pričevanje fotoreporterja, Ljubljana 2004
Ivan STOPAR, Sprehodi po Stari Ljubljani, Ljubljana 1992
Jože SUHADOLNIK, Arhitektura in urbanizem v Ljubljani v drugi polovici 19. stoletja (od 1849 do 1895) in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Kronika, 48, Ljubljana 2000
Jože SUHADOLNIK, Sonja ANŽIČ, Kongresni trg z okolico do Prešernovega trga, arhitekturni in zgodovinski oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana 2009
Ivo VRANIČAR, Kongresni trg v 20. stoletju, Ljubljana 2011
Barbara ŽABOTA, Nastanek, razvoj in usoda trga z več imeni, Kongresni trg, Umetnostna kronika, 29, Ljubljana 2010