Ljubljana skozi zgodovino na hitro

Naša ljuba Slovenija in prestolnica Ljubljana. Res se lahko pohvalimo s tem, kako pisano zgodovino imamo. Še posebej pa je čudovito to, da je kar nekaj ostankov še vedno na ogled in se lahko vsakodnevno spogledujemo z našo preteklostjo.

Na primer, arheološka izkopavanja so pokazala, da je bilo področje današnje Ljubljane naseljeno že za časa prazgodovine. Geografski položaj Ljubljane je nudil ugodne življenjske pogoje za prazgodovinska ljudstva. Sledove stalnega bivanja tako lahko najdemo po celem Ljubljanskem barju, nosilci kulture žarnih grobišč pa so si v času bronaste dobe uredili veliko utrjeno naselbino na današnjem grajskem hribu in ob nižinskem delu brega reke Ljubljanice. Tako se je na območju našega glavnega mesta življenje nadaljevalo preko antike in srednjega veka, vse do današnjih dni.

Ljubljana v antiki

Raziskovanju antične Emone se je pri nas posvetil arheolog W. Schmidt, ki je do prve svetovne vojne sistematično raziskoval ostanke rimske arhitekture. Med obema vojnama na žalost izkopavanja niso potekala, čeprav je bila v tem času lepa priložnost, da bi ohranili ogromno materiala, saj so najintenzivneje zazidavali posesti. Ugotovili pa so, da je bila Emona v času Maksima Tračana leta 238 požgana do tal, kar potrjuje debel sloj žganine. Z izkopavanji po drugi svetovni vojni se je odprla idealna možnost, da bi se v srcu moderne Ljubljane ohranilo emonske objekte, ki bi se jih z ustreznim restavriranjem vključilo v najmodernejšo arhitekturo, s čimer bi pridobili na kulturni pomembnosti mesta.[1] Nekaj le teh lahko danes občudujemo vsi, tako domačini kot turisti.

Rimljani so okoli leta 100 pr. n. št. v sotočju Gradaščice in Ljubljanice ustanovili utrjeno vojaško naselbino Julijo Emono, ki je 15. leta dobila civilno upravo in status kolonije, naselja rimskih meščanov z vsemi pravicami. Tipično rimsko mesto pravokotne oblike je obdajal obrambni zid, znotraj katerega je ulična mreža delila prostor na insule. O tej kulturi pričajo številne izkopanine, kot na primer ostanki kanalizacije v Vegovi ulici, ostanki severnih mestnih vrat na jugozahodnem vogalu Kongresnega trga ter grobovi premožnejših meščanov na robu parka Zvezda in Kazine. Ulice naselbine, ki je štela približno pet tisoč prebivalcev, so bile tlakovane, hiše zidane, z javno kanalizacijo in centralnim ogrevanjem, kar pa jih ni varovalo pred Huni, ki so se pojavili v 5. stoletju. Zato so se takrat Slovani konec 6. stoletja raje preselili v varno zavetje grajskega griča, kjer so začeli graditi novo naselbino. Takrat je bila Emona bolj kot mestu že podobna kupu razvalin, z maloštevilnim prebivalstvom, ki je komaj še utegnilo prišlekom sporočiti njeno ime.[2]

Ljubljana v srednjem veku

V 11. in 12. stoletju je v bližini antičnega mesta nastala nova srednjeveška naselbina Laibach. Mesto je imelo pet mestnih vrat, saj je imelo več mestnih jeder, od katerih je bilo vsako ograjeno s svojim obzidjem. Območje med Kongresnim in Mestnim trgom so povezovali mostovi. Jedro ljubljanskega gospostva sta bila grad in dvor, ki je kot vojaško-upravni center obvladoval prehod čez reko. V 14. stoletju, ko je bila pod oblastjo Habsburžanov Ljubljana glavno mesto Kranjske, je mestno obzidje mejilo na Vegovo ulico do sedanje Univerze ter potekalo ob južnem robu parka Zvezda do brega Ljubljanice.[3]

Ljubljana v renesansi in baroku

Po potresu leta 1511, ki je porušil skoraj celotno mesto, se je začela temeljita obnova stavb v poznogotskem in italijansko renesančnem slogu. Stare lesene hiše so zamenjale zidane, začeli so jih združevati tako, da so dobile enotna pročelja. Konec stoletja so jezuiti začeli ustanavljati gimnazije in s tem načrtno vzgajati inteligenco meščanov.

Obdobje baroka je dalo Ljubljani poudarek s svojimi bohotnimi fasadami in mogočnim bliščem. V 17. stoletju sta svojo urbano podobo že izoblikovala Kongresni in Prešernov trg, počasi pa so nastale tudi danes poznane široke ulice.[4]

19. stoletje

V času francoske vladavine so zasadili prvi ljubljanski drevored, saj je bila za njih parkovna zasaditev pojmovana kot arhitekturni element. S tem so k nam vnesli koncept mestnih parkov, ki jih križajo z drevoredi zasajene avenije.[5] Na primer Kongresni trg je bil prostoren in odprt prostor že v prejšnjem obdobju, za kongres Svete alianse leta 1821, zveze evropskih monarhov, namenjenih zatreti svobodoljubna in napredna gibanja med narodi, pa so podrli mestno obzidje ter trg razširili. Na Seykottovem tlorisno izredno nazornem »predkatastrskem« Načrtu Ljubljane, glavnega mesta Ilirskega kraljestva, ki je bil izdelan leta 1820, parka Zvezda še ni, čeprav ga je dal magistrat nasaditi takoj, ko so izravnali kompleks tam podrtega kapucinskega samostana.[6] Samostan so bili kapucini primorani zapustiti na začetku 19. stoletja, saj so ga Francozi in kasneje Avstrijci spremenili v vojašnico in shrambo. Ker je bil v zelo slabem stanju in neprimeren za kakršnokoli uporabo, so sklenili, da na pol podrte stavbe ne bodo več vzdrževali, zato je cesar Franc I. izdal ukaz o rušenju tega nekdanjega samostana s cerkvijo. Celoten prostor z vrtom naj bi prodali na dražbi, kupci pa so se morali obvezati, da zemlje ne bodo uporabljali za vrtove, temveč jo bodo najkasneje v štirih letih pozidali s hišami, kritimi z opeko. Ker kupci niso izpolnili pogojev dražbe, je mesto v naglici na svoje stroške začelo urejati zemljišče, saj se je bližalo leto 1821.[7]

Leta 1895, ko je Ljubljano stresel še en močan potres, se je postavilo vprašanje kompleksne prenove mesta, žal pa so se premalo ukvarjali s samo ureditvijo trgov, ki bi nam prišla še kako prav za še več zelenja v mestu.[8]

20. stoletje

V 20. stoletju so bila dela v Ljubljani povečini zaupana arhitektu Jožetu Plečniku, ki je uredil bregove reke, oskrbel sprehajalne poti ter preuredil nasade in drevorede, prav tako pa je predlagal ureditev Kongresnega trga s platanami. Prebivalcem je želel ponuditi javni prostor oz. zbirališče.[9] Še danes je en izmed naših najbolj znanih arhitektov, s katerim se lahko hvalimo po celem svetu.

Pomoč pri raziskovanju:

[1] Ljudmila PLESNIČAR-GEC, Tatjana BREGANT, Antična Emona v srcu moderne Ljubljane, Ljubljana 1961, pp. 4-12.
[2] Jože SUHADOLNIK, Sonja ANŽIČ, Kongresni trg z okolico do Prešernovega trga, arhitekturni in zgodovinski oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana 2009, p. 7.
[3] Ibid, pp. 8-9.
[4] Ibid, pp. 10-11.; Maja ŽVANUT, Ljubljana, ilustrirana zgodovina, Ljubljana 2008, pp. 40-44.
[5] Breda MIHELIČ, Vodnik po Ljubljani, Kranj 1994, p. 56
[6] Branko KOROŠEC, Ljubljana skozi stoletja, mesto na načrtih, projektih in v stvarnosti, Ljubljana 1991, pp. 83-87.
[7] Barbara ŽABOTA, Nastanek, razvoj in usoda trga z več imeni, Kongresni trg, Umetnostna kronika, 29, 2010, pp. 7-8.
[8] SUHADOLNIK 2009, cit. n. 2, pp. 12-13.
[9] Ibid, pp. 14-16.