Mami za materinski dan

Lani septembra je minilo 10 let od njene smrti. In šele zdaj sem se bila sposobna spravit k pisanju. Celih 10 let je trajalo, 10 let moje osebnostne rasti pravzaprav. Toliko časa, da lahko rečem, ja, to je izkušnja, ki je obogatila moje življenje. Boleča izkušnja, o kateri dolgih 10 let nisem mogla na glas spregovoriti.

Moji mami so diagnosticirali raka na dojki februarja 1992. Nekaj slabega počutja, ki ga je pripisovala utrujenosti v takrat psihično napornem obdobju privatizacije v službi, in mala zatrdlinica. V roku dveh mesecev je bila operirana – popolna odstranitev desne dojke ( hm, saj sploh ne vem, s katere strani se to šteje). Njen kirurg je menil, da je to dovolj, tako da ni imela nobene podporne terapije (kemoterapije ali obsevanja), razen hormonskih tablet za zgodnjo menopavzo.

Sama sem bila takrat pri koncu srednje šole. Nisem vedela, kam naj sama s seboj. V katero šolo naj se vpišem, ali naj se sploh kam, ali bo mami prišla na moj maturantski ples, kdo mi bo pomagal izbrati obleko in ali je to sploh pomembno. Kaj pomeni imeti raka, kako živeti s tem. Je to kar konec? S kom naj se o tem pogovarjam in če naj se sploh?

Živeli sva sami, odkar pomnim, no, nekdaj je bila z nama še babica. Oče je odšel, ko sem bila še dojenček. Kasneje se ga spomnim samo še, kot da je včasih prišel na obisk, potem pa še tega ne več. Občasno se je sicer pojavljal v mojem življenju, vendar nikoli za toliko časa, da bi se ob njem počutila varno. Nikakor ni bil nekdo, ki bi mu lahko zaupala in se mu potožila. K sreči sem imela teto in strica, mamino sestro in mamina brata, ki so mi po najboljših močeh stali ob strani, kolikor so pač lahko. In dedka, ki je kljub svoji starosti odigral pomembno vlogo v času mamine bolezni. In tudi kasneje, po njeni smrti leta 2005. Danes, ko imam tudi sama dva otroka, si sploh ne morem predstavljati, kako je on doživljal bolezen in veliko prezgodnjo smrt svoje hčerke.

Moj prvi fant, ki ga je imela tudi moja mami srčno rada, je bil takrat moj stik z vrstniki, z običajnim življenjem najstnice. Mami pa, se mi zdi, se je na vse kriplje trudila, da bi meni prihranila vse bolečine svoje bolezni. Kar se mi danes zdi na nek način strašno plemenito, po drugi strani pa bi najraje kričala: Pa zakaj ne moreš enkrat najprej poskrbeti zase, preden poskrbiš za vse druge! In vem, da je bil prav to vzrok njene bolezni. Nikoli ni znala poskrbeti zase.

Po sedmih letih je zbolela še enkrat. Redni pregled, porast Ca-markerjev in nove preiskave. Tokrat metastaze na pljučih in kemoterapija. In veliko strahu. Tokrat tudi izrečenega. Za razliko od prvič, sem se tokrat vsaj malo počutila koristno. Zdelo se mi je, da lahko mami stojim ob strani, ko jo spremljam na terapije in jo spodbujam, ko se počuti slabo. Čeprav sem vsakič globoko zajela sapo in si umila objokane oči na stranišču pred sobo za dnevne terapije, preden sem »vsa pogumna« stopila noter. Skupaj sva prebrodili tudi to. In spet je bil »mir« naslednjih pet let, dokler ni začelo iti navzdol. Pregledi, nove terapije, rutinski gib in zlom vretenca. Moja mami nikoli ni bila bolnik, nikoli ni poležavala in nikoli ni zahtevala veliko zase. Zato se je verjetno počutila še veliko slabše – ohromljena v fizičnem smislu. Tokrat se ji je rak že razširil na kosti. In to je bilo najbolj mučnega pol leta v mojem življenju. In verjamem, da tudi v njenem …

Ne mine dan, da se ne bi spomnila nanjo. Ko gledam svojega sina, ki se je rodil pol leta po njeni smrti, svojo hčerko, in razmišljam, kako bi bila vesela svojih vnučkov. Ko iščem njene poteze v svojih otrocih. Ko gremo na dopust in še vedno boli, da ne morem poklicat “domov”. Ko skoraj kupim razglednico zanjo. Ko je zunaj lep jesenski dan za na Katarino, kamor smo hodili, ko sem bila še majhna. Ko pobožam našega zdaj že starega mačkona, ki sem ga podedovala …

Mami, pogrešam te!