Kdaj odrasli pozabimo risati?
Štiriletna hčerka zelo rada barva in riše in pri tem jo zelo spodbujam in podpiram. Pred kratkim je njena prababica praznovala rojstni dan in predlagala sem, da ji nariše voščilnico. Narisala je motiv, nato pa sem jo spodbudila, naj ga še pobarva. Odvrnila je, da je za prababico narisala pobarvanko in, da jo bo potem ona pobarvala. Pa sem rekla, da prababica najbrž nima barvic, da bi jo lahko sama pobarvala.
In punca me je skrajno resno vprašala: “Kako to misliš, da ona nima barvic?”
In sem se ob tem tudi sama zamislila. Samoumevno je, da otroci barvajo in rišejo, da je pri naši hiši veliko barvic, voščenk, svinčnikov, flomastrov, temper … A dokler ni bilo otrok, risarskih pripomočkov skorajda nismo uporabljali.
Kdaj ne vemo več risati?
Kot otroci smo načeloma vsi radi risali in barvali, nato pa nekako ugotovimo, da ne znamo risati in prenehamo. No, k sreči ne vsi, a veliko otrok ali mladostnikov slej ko prej pride do odločitve, da njihove umetnine niso perfektne in opustijo veselje do likovnega ustvarjanja.
Sama razmišljam, da se v času osnovnošolskega izobraževanja pri pouku likovne umetnosti nisem nikoli preveč izkazala. V mojih časih še sicer nismo bili številčno ocenjeni pri tem predmetu, a spomnim se, da moja dela nikoli niso bila ocenjena kot zelo uspešna. In nekako takrat me je minila volja do risanja. Na barvne svinčnike, vodene barvice in voščenke sem pozabila vse do takrat, ko sem postala mama. Najprej sem sama pričela ustvarjati za otroke, nato so otroci pričeli ustvarjati z mano in v meni se je na novo prebudilo veselje do risanja in barvanja.
Sedaj obožujem risanje, skiciranje, packanje in čečkanje. Moji izdelki najbrž niso nek presežek, kakšen strokovnjak bi jih ocenil za čisto povprečne, a meni se zdi pomembno, da pri tovrstnem ustvarjanju neskončno uživam. Pomagam si s spletom, preizkušam najrazličnejše tehnike, rišem raznovrstne motive, veliko radiram in še več izdelkov konča med starim papirjem. A občutek, ko mi uspe narisati nekaj lepega, me navdušuje, navdaja me z elanom in me sprošča.
Barvanje kot terapija
Zadnjih nekaj let so na voljo posebne pobarvanke za odrasle. Priljubljeno je tudi barvanje mandal. V domovih za starejše se v delovno terapijo vključuje barvanje. Obstajajo celo različne terapije z barvanjem in risanjem. Torej risanje in barvanje nista dejavnosti, namenjeni le otrokom. Menim, da je to poceni in enostaven način za sproščanje, odklop in morda tudi pobeg. Zato svojim bližnjim ali kar sebi, podarite pobarvanko in barvice. Na ta način boste morda pri kom odkrili še neodkrit ali le pozabljen talent ali pa bo risanje postalo vaš nov hobi, ki vam bo pomagal premagovati vsakdanji stres. Barvice niso le za otroke.
