V razmerje z napačnim razlogom (1)

V življenju sem velikokrat bila popolnoma na tleh. Moj moto življenja se glasi: »Nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.« In ta preprosti stavek, mi je pomagal, da sem znova in znova, odlepila svoj »smrček« iz tal, ter se dvignila na noge.  Bili so časi, ko je bila finančna kriza, bili so časi, ko je bila čustvena kriza in bili so časi, ko sem premagala vse.

Danes stojim visoko na svojih stopnicah, kar se tiče moje samozavesti, ter življenjske poti  in se z neverjetnim izrazom na obrazu oziram na svojo preteklost. Ni bilo enostavno in če dobro pogledam, sem morala biti pravo bitko, za obstanek v življenju. Prav sprašujem se, kako sem lahko vse to preživela? Večinoma sem hodila sama po poti življenja, občasno je tu in tam prišel kdo, ki se je kasneje izkazal za napako. Nikoli se nisem ozirala nazaj. Odlepila sem svoj »smrček« iz tal in ponosno dvignila brado. Potem premagala prvo stopnico, pa drugo in tako naprej. In vedno, ko sem bila nekje na sredini, se je ponovno zgodilo nekaj, kar me je spet treščilo ob tla. Vsa pomečkana, ponižana in umazana, sem spet poiskala svoj ponos in se začela pobirati.

Tako je bila tudi dokaj velika prelomnica v mojem življenju, ko sva se s partnerjem razšla. Najino sedem letno razmerje je obrodilo dva čudovita otroka. Toda midva sva postala tujca. Nikoli se nisva kregala, nikoli drug drugemu nagajala. Enostavno postala sva oče in mati, ter sva izgubila drug drugega. Čez čas, sva oba ugotovila, da imava več telesnega stika z bratom ali sestro, ko se vsaj objamemo kadar se vidimo, kakor pa sva ga imela midva med sabo. Lepo sva se pogovorila, po dolgem času komunikacija med nama. In sva otroke na zelo lep, nežen način pripravila na ločeno življenje. Danes smo vsi štirje zadovoljni. Midva pa sva vsak na svojem koncu poskušala ujeti srečo. In se je že kazalo, da jo kdo od naju ima, pa se nama je izmuznila. No, danes sva oba našla svojo srečo. Jaz imam ljubečega moža on pa ima ljubečo partnerko.

Vendar, rada bi izpostavila delček svojega življenja, ki je resnično vreden omembe. In roko na srce, dragi moji bralci, nikoli – nikdar, ne naredite kaj podobnega, kakor sem jaz v življenju.

Bilo je težko obdobje, zelo težko obdobje. Kot mati samohranilka, sem delala dve, tudi tri službe. Otroke sem imela več v varstvu kot doma. Pehala sem se za denarjem in bila neprespana, utrujena in skrajno me je skrbelo kako bom otrokom nudila vse potrebno. Preživnina je bila zelo neredna, saj je tudi oče otrok imel finančno krizo. Najemnine v Ljubljani so pregrešno drage, vrtci imajo vrtoglave cene, otroci so rasli kot gobe in nenehno so nekaj potrebovali. Jaz pa delat tu, delat tam in skratka, trudila sem se, da sem preskrbela otrokom vse potrebno. Delala sem v pisarni, v gostilni in še šivala doma. In uspelo mi je finančno zagotoviti varnost in stabilnost. Toda pogrešala sem otroke, ki so bili v vrtcu, popoldan pa še v varstvu – in skoraj, da ni bilo lepega dneva, ko bi lahko kam z njimi šla na sprehod. Moje opravilo je bilo, pravljica za lahko noč, kopanje in jutranje pripravljanje na odhod. Ja, v tem obdobju so imeli vse potrebno ali niso imeli mamice, ki bi se z njimi igrala, ki bi z njimi tekala po travnikih in ki bi jih potiskala na gugalnici. Toda, vseeno – to se ne dela, to tako ne gre!

In potem je bil en vroč dan. Delala sem v »kafiču«, ki je bil poln vaških posebnežev in sam po sebi ni bil nič posebnega. Že prvi dan, sem jih postrojila v ravno črto in jim pokazala, kje jim je mesto. Bila sem stroga, in nasploh bolj psihologinja kot pa »kelnarca«. Vaški posebneži so pač imeli dosti težav, ki sem jih reševala. En je imel težave z sinom, drugi z ženo, tretji ni hotel prodati zemlje, četrti ni vedel kdo sploh je – vsi pa so zelo radi popivali in se ga nalivali. Skratka, kot sem rekla, nič posebnega.

In potem je vstopil skozi težka vrata »kafiča«. Zunanja vroča temperatura je kar butnila v notranjost. Med vrati pa je stal en hecen Možic, ki ni bil vaški posebnež, pravzaprav ga še nikoli nisem videla. Bil je kot nek osladen mali Buda. Majhen, trebušast in z očmi je nestrpno mežikal in nekaj iskal. Približal se je šanku, se predstavil in lepo vprašal, če ga je kdo iskal. No nihče ga ni iskal, kajti tisti, ki naj bi ga iskal, je prišel za njim. Naročil je kavico. Deloval je »nekako« prijazno in je nekaj brez veze govoril o vročini, ki se je zunaj bohotila. Potem se mu je pridružil kolega in na koncu sem dobila še lepo napitnino. Čez pol ure sem že pozabila nanj.

Toda ta hecen Možic je začel prihajati vsak dan. Pokazalo se je, da je izvajalec gradbenih del in da čez cesto njegovi delavci gradijo nove bloke. Tako je ta Možic, prihajal večkrat na dan. Pravzaprav kar prevečkrat. In tudi visoko napitnino je puščal, seveda takrat nisem bila nič jezna.  Vendar je samo tiho sedel in nepremično strmel vame. Bilo mi je zelo neprijetno.  Počasi pa se je začel tudi pogovarjati. Govoril je na tak prav poseben, rahlo vsiljiv način, kot da ga bo vsak čas razneslo, za moj okus kar preveč osladno. In tema je padla na temo, ko sem omenila, da bomo doma gradili prizidek. Takoj se je ponudil za izvajalca. In še danes preklinjam dan, da sem »stegnila« jezik, da bi doma sploh kaj delali. Toda če bi človek bil vedež, ne bi bil revež.

Tako ga peljem domov, da se z mojimi straši dogovori, kaj in kako naj bi se delalo. In moji starši sprejmejo ponudbo. Začnejo se gradbena dela in on na veliko mojim staršem razlaga, kako sem pridna, kako lepo skrbim za otroke, skratka, še delo mi je ponudil, da sem zanj vodila gradbene knjige in nisem rabila več delati v gostilni. Res je, denarja sem imela veliko več, tudi časa sem imela veliko več. Pa vseeno, sem se počutila nekako… nekaj me je motilo. Zdelo se mi je, da me vse preveč plačuje, za tiste prepise. On je pisal gradbena dela v zvezek, jaz sem morala vse skupaj prepisati na računalnik, ker sam ni bil računalniško pismen. In morala sem narediti še izračun in skratka nič pomembnega, nič zahtevnega. On pa je moje delo opisoval, kot da sem iz enostavne razpredelnice naredila celi poslovni načrt. Pa tudi plačilo sem prejela pregrešno visoko, za tako lahko administrativna dela. Očitno je on vedel kaj dela in zgodilo se je kakor si je zamislil. Vedel  je, da me z izgledom ne bo dobil, saj mi ni bil niti malo všeč. Je pa ugotovil, da nujno potrebujem dodaten zaslužek in če se bo priljubil mojim domačim in vsem okoli mene, bo nekako prilezel do mene. Ko sva kdaj imela kakšen sestanek, je poleg vzdihoval in umiral, ker sem baje božansko lepa. Zanj sem bila nekaj nedosegljivega in on se je odločil, da bo to osvojil. In tako se je začelo. Nekega dne mi je mami rekla, da sem preveč zahtevna, da ne vem kaj bi v življenju rada, da iščem princa na belem konju in skratka – hotela je povedati, da imam tega Možica pred nosom, ki bi mi lahko omogočil lepo življenje in ne bi rabila toliko delati, da bi preživela otroke. Skratka, na kratko povedano, naj bi vzela njega. Pahnila sem v smeh!

»Mami, pa ti ga vzemi, če ti je tako všeč, meni prav nič ne diši pri njem«. Sem ji posmehljivo rekla. Ona pa meni nazaj: »A denar pa ti ne smrdi, ki ti ga daje?« Takrat me je zadelo! » Pa mami,… saj ga pošteno zaslužim…« sem poskušala samo sebe prepričati, čeprav sem vedela, da za moje opravljeno delo, bi bila dovolj ena tretjina denarja, ne pa cela vsota. In že sem se začela počutiti umazano. Kot, da sem nekaj narobe naredila. Pa vendar, saj nisem jaz zahtevala take vsote, sam je dal ponudbo koliko mi bo plačal moje delo. Jaz pa seveda sem sprejela, če pa sem rabila.

V nadaljevanju se stvari zapletejo …