Osamljenost – bolezen zahodnega sveta
K temu članku me je prisililo razmišljanje, da nas je na svetu 7 milijard ljudi in v bistvu si sam. Zakaj bolezen? Sama osamljenosti ne vidim kot bolezen posameznika, ampak kot bolezen družbe. Vsakdo, prav vsakdo v »modernem« svetu se sooča s tem fenomenom. Zakaj smo osamljeni? Ker smo se pahnili v napačna prepričanja in se ženemo za umetnimi dobrinami. Nekoč sem na nekem predavanju poslušala zgodbo predavatelja, ki je obiskal Indijo. Govoril nam je o revščini in o polnih ulicah otrok, ki so sirote. Ampak šokiralo me je, ko je trdil, da so srečni. Enega otroka je vprašal, kaj bi storil, če bi imel veliko denarja. Odgovoril je, da bi kupil veliko stavbo za vse otroke na cesti. Ko sem to slišala, mi je šlo kar na jok. Ti otroci gotovo niso osamljeni, ker imajo en drugega. So res del populacije uličnih otrok, ampak imajo občutek, da sodijo v to skupino in da niso sami. V vseh duhovnih knjigah lahko preberemo, da je cilj naše duše, da se združi z drugimi dušami, mislim, da je tem otrokom to uspelo že na zemlji.
Osamljenost je veliko bolj uničujoča kakor težka bolezen. Osamljenost ubija počasi, a gotovo. Lahko da ne uniči telesa, dušo pa gotovo (Ognjišče).
Zakaj se mi ne počutimo kot del družbe? Veliko se nas počuti tuje tudi v lastni družini. Sama menim, da je temu tako, ker imamo vsi pred seboj cilj uspeti. In če imata dva v odnosu cilj uspeti, bo odnos propadel, ker bo eden nehote sabotiral drugega. V nas bo tlelo prikrito ljubosumje in frustracija nad tistim, ki bo bolj uspešen. Pa to ne velja le za partnerske odnose. Še večja trenja so med sodelavci v službi in med prijatelji. Ko doživimo uspeh, ga dejansko nimamo več s kom deliti. Zasvojeni smo z materialnimi dobrinami in dobro hrano, rekreacijo, Facebookom, vsem možnim, samo da nismo sami s sabo, da se v nas ne oglasi tisti občutek. Včasih vseeno pokuka na plan, takrat jočemo, stočemo, se nažiramo, tečemo, vse, samo da neha boleti in da se lahko vrnemo v svoj vsakdanjik, k novim izzivom naproti.
“Rad imam obilen zajtrk, razkošno kosilo in tudi večerji se težko odpovem. Če pa ni nikogar ob mizi, ko obedujem, bi najrajši vzel skorjo kruha, se skril kot prestrašena ptica pod grm, bil bi srečnejši kot sam ob polni mizi najboljših dobrot.” (Rudi Kerševan)
Vendar se tega občutka ne da vedno spregledati, ker mislim, da je to povod vseh naših bolezni. Mislim, da v Afriko med »manj«razvite civilizacije ni sodobnih bolezni prinesla naša prehrana, ampak vedenje, kako živimo, kaj imamo. Dokler ne veš, ne boli. Zato tudi v tistem človeku, ki je bil srečen, če je imel hrano za svojo družino, sedaj tli želja, da bi jim kupil televizijo. Na to, da nekaj nimamo, oziroma ne moremo dobiti, pa odreagiramo na različne načine. Eni z jezo, ki uničuje jetra, spet drugi z žalostjo, kar je slabo za pljuča. Ženske, ki nismo videti kot top modeli, zavračamo svoje telo, kar vodi do obolenj maternice in prsi. Tega je veliko. In vedno več, ker nismo pristni in iskreni do sebe. Tako nismo pristni in iskreni do drugih, nošenje mask pa nas utruja. Ampak kaj, ko bi nas drugi resnično spoznali, če bi odvrgli masko, in ugotovili, da pecivo pri kavi ni po babičinem tradicionalnem receptu, ampak in bližnjega marketa. S tem pa seveda izgubimo dober glas, da smo poleg družine, lastne firme in treh konj, še odlična slaščičarka, ki ji vsi zavidajo. In kako naj v tem primeru prijateljici povemo, da smo slabe volje, ker so ukinili dobavo dotičnega peciva?
