Klopni meningoencefalitis: klopi prežijo na nas

V obdobju toplega in sončnega vremena, ki nas spremlja zadnje dni, narava kar vabi iz zatemnjenih hiš in stanovanj. Nedelja se pokaže kot prava za krajši sprehod po bližjem gozdičku, bližnji grič pa kar vabi po poležavanju na prostem. A ravno v času, ko se sami poskušamo otresti zimskega dremeža, je potrebno v naravi biti še posebej pazljiv. Pred nami je obdobje, ugodno za razmah klopov – prenašalcev številnih okužb. Klopni meningoencefalitis je še posebej nevarna virusna bolezen osrednjega živčevja, ki se prenaša z vbodom okuženega klopa.

Klop, Flavivirus in meningoencefalitis

Klope uvrščamo v družino pajkovcev. Pravzaprav so njihovi najmanjši predstavniki. So značilni ektoparaziti, znani prenašalci različnih bakterijskih in virusnih okužb. Izmed različnih podredov klopov so trdi ali ščitasti klopi iz družine Ixodidae medicinsko najbolj izpostavljena vrsta. Klop Ixodes ricinus, katerega življenjski prostor je razširjen od Irske, držav skandinavskega polotoka vse do Sredozemskega morja je tudi pri nas najbolj razširjen prenašalec klopnega meningoencefalitisa.

Prehranjuje in razmnožuje se predvsem v gozdovih, čeprav ga najdemo tudi na travnatih področjih, najraje na območjih z visoko vlažnostjo. Pozimi, ko hrane ni na pretek, mu vedenjska diapavza omogoča prezimitev v zgornjih plasteh zemlje pod odpadlim listjem. Dejaven tako ponovno postane, ko se temperatura zemlje dvigne na 5-7 stopinj Celzija. Takrat z odzivanjem na spremembe v ogljikovem dioksidu ter amonijaku v njegovi neposredni bližini, sledenjem temperaturnim spremembam ter zračnim vibracijam začne z aktivnim iskanjem gostitelja. Manjši ptiči, manjši sesalci in pa tudi človek med prečenjem podrastja tako hitro postanejo ključni člen v življenjskem krogu tega parazita. V treh letih življenja klop preko morfogenetske diapavze preide tri razvojne stopnje. Čeprav vse (ličinka, nimfa in odrasel klop) lahko prenašajo patogene mikroorganizme, so raziskave pokazale, da so predvsem nimfe odgovorne za njihov prenos na človeka.

Klopi vbadajo z rostrumom, ki se ob palpah nahaja na ustnem delu. Ta, opremljen z zobci, klopu omogoča pritrditev na gostitelja. Ob tem lahko pride tudi do prenosa patogenih organizmov v gostiteljevo kri, v najnevarnejših primerih tudi do Flavivirusa, virusa iz družine Flaviridae. Pri nas najbolj znan v genomu, ki vključuje tudi virusa Zahodnega Nila in Rumene mrzlice (flavus v latinščini namreč pomeni »rumen«), je ravno klopni meningoencefalitis.

Klopni meningoencefalitis: razširjenost po Sloveniji

Bolezen, ki prizadene centralni živčni sistem, je ena najbolj izrazitih okužb centralnega živčevja in je endemična v številnih evropskih državah, njen najbolj izrazit pri nas pa je ravno ščitasti klop. V Sloveniji letno zabeležimo približno 200 do 300 primerov okužb s klopnim meningoencefalitisom, kar našo državo postavlja na tretje mesto po številu okužb s tovrstno zoonozo v Evropi.

Tabela 1: Klopni meningoencefalitis po Sloveniji v letih 2013 in 2014. Vir: povzeto po Nacionalni inštitut za javno zdravje (http://www.nijz.si)

V Sloveniji je opazna zemljepisna omejitev območja, kjer je klopni  meningoencefalitis najbolj pogost. Gorenjska in Koroška regija sta med najbolj izrazitimi žarišči te bolezni, ki se pojavlja sezonsko, z največ zabeleženimi primeri med majem in oktobrom, število prijavljenih primerov pa se skozi leta bistveno ne spreminja. Izjema je bilo leto 2015, ko je bilo število prijavljenih bolnikov s postavljeno diagnozo »klopni meningoencefalitis« nižje od 10-letnega povprečja, z 62 dokumentiranimi okužbami. Razlik med okužbami žensk in moških praktično ni, tveganju pa so izpostavljeni ljudje vseh starostnih skupin. V zadnjih letih morda narašča obolevnost pri starejših, čeprav je največja zabeležena stopnja okužb še vedno značilna za starostno skupino 15-24 let.

Znaki in simptomi

Prvi znaki klopnega meningoencefalitisa se praviloma pojavijo 7-14 dni po vbodu okuženega klopa, v redkih primerih pa so lahko zakasnjeni tudi do enega meseca. Temu začetnemu obdobju sledijo precej resnejše manifestacije bolezni.

Prva faza

Za to, približno 5 dni trajajočo fazo, so značilni nespecifični, gripi podobni primarni simptomi:

• vročina
• slabo počutje
• glavobol
• bolečine v mišicah
• bolečine v trebuhu
• bruhanje
• driska

Primarni fazi običajno sledi prosti interval, ki razmah bolezni zakasni 1-14 dni. V tem času ljudje, ki so bili okužbi izpostavljeni, ne poročajo o zdravstvenih težavah, z izjemo blagega glavobola. Zaradi tovrstne narave napredovanja okužbe je prvo fazo še toliko lažje enačiti z gripi podobno boleznijo.

Druga faza

Druga faza bolezni se prične, ko virus skozi krvno-možgansko pregrado preide v možgane. Telesna temperatura takrat močno naraste (nad 39°), opazne pa so izrazite manifestacije okužbe, kot:

• močan glavobol
• otrdelost v vratu
• slabost in bruhanje
• tresavica (tremor) rok in jezika
• težave z mišljenjem in koncentracijo
• možne periodične hujše motnje zavesti (tudi koma)
• potencialna ohromitev dihalnih mišic.

Drugo fazo te tako nevarne okužbe ima več stopenj:

• Meningitis, pri čemer pride do vnetja ovojnic (mening), ki prekrivajo možgansko tkivo ter hrbtenjačo. Vsaka od treh možganskih ovojnic (trdna opna, pajčevnica ter žilnica) skupaj z možgansko-hrbtenjačno tekočino, ki zapolnjuje možganske prekate ter prostor med pajčevnico in žilnico, ščiti osrednje živčevje. Meningitis se mnogokrat prične s precej neznačilnimi znaki, ki običajno vključujejo klasično triado vročine, glavobola in otrdelega vratu.
• Meningoencefalitis, ko ob meningitisu pride tudi do vnetja možganskega tkiva ali encefalitisa. V najresnejših primerih lahko tovrstno vnetje privede do otekanja možganov, znotrajmožganske krvavitve ter trajnih poškodb živčnega tkiva.
• Mielitis, kadar se simptomom pridružijo še znaki, ki odražajo vnetje hrbtenjače. Okužba se največkrat manifestira kot ohromljenost udov in/ali dihalnih mišic. Umrljivost je v tem skrajnem primeru precejšnja, tudi do 20%, v milejših oblikah pa lahko privede do ohromitve ali kroničnih težav pri gibanju.

Preprečevanje okužbe

Preventivni ukrepi za preprečitev okužbe s klopnim meningoencefalitisom naj se začnejo s primernimi oblačili. Ta naj pokrivajo čim več kože, še posebej ob zadrževanju na ogroženih območjih, priporočena pa je uporaba svetlih barv (te namreč omogočajo lažjo zaznavo klopa, ki se mu je na oblačila uspelo pritrditi). V primeru vboda pa je zelo pomembno, da klopa čim hitreje odstranimo. Posebej po zadrževanju v vlažnih in gozdnatih predelih je največ pozornosti potrebno nameniti ravno samopregledovanju.  Poraščene dele telesa, predele dimelj, ušes ter pazduh pregledamo še toliko bolj natančno, saj je tam možnost vboda večja. Prav tako preverimo šive oblek, saj se klopi v njih pogosto skrivajo, jih skrtačimo in operemo.

Vsakršna preventiva je dobra, najbolj učinkovit ukrep za preprečevanje okužbe pa je še vedno cepljenje. To je za osebe, katere klopni meningoencefalitis ogroža pri delu, pri nas obvezno. Zaradi poskusa zmanjševanja števila okužb pa je priporočljivo tudi za ljudi, ki v naravo pogosto zahajajo. Seznam drugih ciljnih skupin, ki jih določa Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije (IVZ), vključuje:

• Osebe, ki jim delo v naravi predstavlja vsaj del delovnega procesa.
• Vojake, gasilce in policiste.
• Športnike.
• Potnike, ki se v času popotovanja v endemičnih področjih gibljejo na prostem.
• Pohodnike in planince (do nadmorske višine 1800 m).
• Osebe, ki izvajajo aktivnosti na prostem (gobarjenje, lov, nabiranje zelišč).

Samo cepljenje je varno, ob njem pa se le redko pojavijo prehodne reakcije, kot so rdečina in oteklina na mestu cepljenja, slabo počutje ali vročina. Ko pa do pojavitve pride, znaki običajno izginejo že po enem dnevu.

Postopek cepljenja

IVZ za učinkovito zaščito proti klopnemu meningitisu predpisuje tri iteracije cepiva pri osnovnem cepljenju ter poživitvene odmerke. Za najvišjo učinkovitost je prvi odmerek priporočljiv v zimskih mesecih, čeprav je cepljenje možno kadarkoli med letom. Prav tako je drugi odmerek, 1-3 mesece po prvem cepljenju, priporočen pozimi. Tretji odmerek pa sledi čez 9-12 mesecev. Prvi poživitveni odmerek se predpiše 3 leta po zadnjem osnovnem cepljenju, vsi naslednji pa si sledijo vsakih 5 let. Pri tem je za starejše osebe, po 60. letu starosti, zelo priporočljivo prejemanje poživitvenih odmerkov na vsaka 3 leta.

Cena cepljenja

Cene za posamezen odmerek cepiva za otroke se gibljejo med 25 in 30 evrov. Cepivo za odrasle je nekoliko dražje, saj se povprečna cena za odmerek v Sloveniji giblje med 27 in 35 evrov. Je pa potrebno poudariti, da cene praviloma vključujejo tudi stroške pregleda pred cepljenjem, vendar se posamezni zdravniki poslužujejo različnih praks. Bodo pa ti vsekakor pripravljeni deliti več informacij o samem postopku.

Berite tudi: Osebna izpoved: klop mi je spremenil življenje