Kalabrija (2)
Prvi del lahko preberete v prispevku Kalabrija (1).
Po večerni nevihti, ki je umila nebo in sprala zaprašene ceste ter rahlo osvežila zrak, sva se zgodaj zjutraj iz Tropee odpravila v Pizzo. Bila je nedelja po prvem novembru in v bližini mesta je nastala gneča zaradi množic, ki so odhajale k sveti maši in na pokopališča. Zato sva parkirala na obrobju ter se sprehodila do centra. Pizzo je znan po gradu Aragonese, kjer je umrl Napoleonov svak. V starem delu mesta nad klifom je prijeten trg z razstavljenimi lončenimi izdelki in majhnimi lokali, kjer lahko okusite njihovo tradicionalno sladico tartuffo – sladoled s stopljeno čokoladno sredico. Odločila sva se, da se peš odpraviva ob obali do zanimive kapelice Piedigrotte, ki so jo v jami zgradili brodolomci v zahvalo za preživetje.
Na poti do mesta Diamante sva se ustavila v Paoli, ki je bila popolnoma neobljudena. Očitno imajo južni Italijani skozi vse leto siesto in se med 13. in 16. uro sploh ne prikažejo na ulicah. Da so restavracije in trgovine v tem času zaprte, sem že omenila. Odpeljala sva se torej do znanega samostana San Francesco di Paola v bližini, preden sva se napotila do končne destinacije tistega dne. Tam sva poiskala še en ugoden B&B, in sicer Casa di Luca. Malce poseben, a prijazen gostitelj nama je priporočal zelo dobro restavracijo v bližini. Tam sva lahko zadovoljila apetite po njokih s sočno paradižnikovo omako in dišečo baziliko ter pico margerito, ki se je kar stopila v ustih.
Predzadnji dan počitnikovanja sva namenila obisku nacionalnega parka Pollino, skozi katerega sva se kar peljala. Za razliko od prejšnjih obalnih cest sva se tokrat vozila po višji notranjosti in se na postojankah nadihala gorskega zraku. Obiskala sva Morano Calabro – simpatično mesto, katerega stari del je čisto stisnjen v hrib in na vrhu katerega se razprostira čudovit razgled na okoliške hribe ter novi del mesta na vznožju. Pot sva zaključila v precej veliki Cosenzi, ki ima približno 70.000 prebivalcev, v zadnji minuti poiskala in rezervirala ugodno hotelsko sobo ter med večernim sprehodom po nabito polnem centru naredila načrt za naslednji dan.
San Giovanni in Fiore z nadmorsko višino 1119 metrov naju je očaral s svojo cerkvijo Abbazia Florense, majhnimi prepletenimi ulicami v starem jedru ter lepim razgledom na okolico. Med vožnjo spet proti morju sva si oči spočila na jezerih in prostranih gozdovih. Zadnja postaja je bil obmorski Crotone, odet v hotelske komplekse, kjer sva se še zadnjič prepustila sončnim žarkom na vetrovnem pomolu. Letališče, s katerega sva se vračala v domovino, je bilo tako majhno kot avtobusna postaja manjšega kraja, in imela sem pomisleke, ali sploh obratuje. Na koncu naju je letalo v sončnem zahodu le varno pripeljalo do Benetk.
Potovanje je bilo kratko, a nabito s kulinaričnimi užitki, ležernimi pohajkovanji, dih jemajočimi razgledi na neskončne plaže, dolgimi vožnjami po slabih cestah in kaotično označeno prometno signalizacijo – skratka pestro, kot se za jug Italije tudi spodobi.