Sardinija – medeni tedni, ki se končajo z avtovleko (2)

Prvi del lahko preberete v prispevku Sardinija – medeni tedni, ki se končajo z avtovleko (1) Prebudil naju je še en čudovit sončni vzhod in vedela sva, da naju spet čaka lep sončen dan. Na hitro sva pojedla zajtrk, pospravila skromen kamp in se ponovno odpravila na pot. Tokrat na skrajni jug do mesta Cagliari. Do tja naju je ponovno vodilo več kot 100 km ceste po dokaj pusti notranjosti, skoraj brez postankov. Prvič sva se ustavila šele v kampu v bližini Cagliarija, v katerem sva ponovno nameravala kampirati le dve noči. Ker nisva želela ponoviti napake iz prejšnjega kampa (ki nama ni bil tako všeč kot prvi) in ga izbrati, brez da si ga prej ogledava, sva se najprej sprehodila po njem in ugotovila, da bova poskusila najti drugega, saj je bil majhen in ne preveč urejen.

Levo – stolnice Santa Maria, desno zgoraj – Piazza costituzione, desno spodaj – pogled na Castello

Odpeljala sva se do Cagliarija in se v obilici enosmernih ulic in ‘zmešane’ navigacije prebila do starega mestnega jedra Castello, ki sva si ga želela ogledati. Sonce je bilo že visoko na nebu in priznam, da to ni bil najboljši čas za sprehajanje po razgretih ulicah. Kljub temu sva se s trga Piazza costituzione po čudovitih marmornatih stopnicah povzpela na bastion San Remy in si na široki ploščadi ogledala čudovit razgled na Cagliari. Castello sva obhodila po ozkih ulicah in si vmes vzela čas za ogled stolnice Santa Maria s čudovito baročno marmornato notranjostjo ter 2 stolpov (Torre di San Pancrazio in Torre dell’Elefante). Po dolgem sprehajanju na vročem soncu sta se oglasila tudi najina želodca, zato sva skočila v bližnjo restavracijo, kjer so prodajali tudi sardinske izdelke (vina, likerje, testenine, omake, marmelade).

Čudovita baročna marmornata notranjost stolnice Santa Maria.

Okrepčana sva odšla na lov za najinim naslednjim kampom. Tega sva našla še južneje, ob kraju Chia, tik ob morju in stolpu Torre di Chia. Ob poti sva na močvirnih ravnicah občudovala flaminge in razpenjene valove tik ob cesti. Utrujena sva se sprehodila le še do bližnje plaže, nato pa postavila kamp, ob mraku ponovno uživala v testeninah in sardinskem vinu ter si naredila načrt za prihodnji dan. Bučanje valov naju je prebudilo v vetroven, a kljub temu sončen dan. Na jugu se nama je zdel vsak dan toplejši in veter je prijetno hladil razgreto ozračje. Odločila sva se, da se zapeljeva proti severu, ogledava katedralo Santa Maria v Trataliasu, trg Piazza Roma Carboniji, z značilno fašistično arhitekturo ter s hriba, z arheološkim najdiščem Monte Sirai, uživava v razgledu na bližnja otočka San Pietro in Sant’ Antioco ter številne vetrnice ob vznožju hriba. Med vožnjo naju je presenetil pogled na ogromne vinograde in njive nizkih rastlin, ki jih sprva nisva prepoznala, kasneje pa ugotovila, da gre za artičoke.

Zgoraj levo – katedrala Santa Maria v Trataliasu, desno zgoraj – pogled na vetrnice s hriba Monte Sirai, levo spodaj – nasad artičok, desno spodaj – trg Piazza Roma v Carboniji.

Popoldne sva se po ogledu vseh znamenitosti, že rahlo utrujena od vročine, ustavila le še v trgovini in se že veselila večerje v kampu, saj sva se tisti dan zadovoljila le s poznim zajtrkom, kosilo pa kar izpustila. Prevoziva že več kot polovico poti, ko me mož zaskrbljeno pogleda in reče, da je nekaj narobe z najinim jeklenim konjičkom. Jaz le zamahnem z roko in mu v smehu pravim, naj ne dela spet panike, a se mi ne pusti in pove, kaj je narobe. Potem tudi sama začutim, kako se nenavadno trese, motor pa skoraj brez moči. Odločiva se ustaviti ob cesti (na najino srečo je ravno pred nama ob cesti pas makadama in odcep na desno do B&B ter agriturisma, saj je drugače mest, kjer lahko ustaviš ob cesti, zelo malo) in preveriti, kaj se dogaja. Po ‘strokovnem’ ogledu in klicu mehanika ugotoviva, da z njim ne moreva naprej. Tu se začne nova zgodba. Konec medenih tednov in zares dolga pot proti domu. Po klicu asistence v Slovenijo in nato dogovor prek Nemčije in Italije, ter neskončno čakanje v na srečo prijetni senci, ki sva si jo poiskala ob bližnjem B&B, ter prijetnem klepetu (čeprav midva ne govoriva italijansko, ona pa ne angleško) s prijazno gospo (ki nama je bila v ogromno pomoč), sva po 3 urah le dočakala najino rešitev. Vsaj tako sva predvidevala, saj smo se dogovorili, da naju avtovleka skupaj z avtomobilom pripelje do najinega kampa. Prispela sta dva mladeniča, ki sta avto precej ‘šlampasto’ naložila, površno izpolnila papirje, medtem jima večkrat ponoviva, da ne potrebujva mehanika, saj bova avto odpeljala do Slovenije in, kot je dogovorjeno, želiva, da ga odložijo v kampu. Podata nama roke in ko vprašava, kam sedeva midva, naju začudeno pogledata in seznanita, da ne moreva z njima in naj si pokličeva taksi. Zakličeta še nič kaj prisrčen ‘Ciao’ in že oddrvita po cesti. Na cesti sredi ničesar ostaneva na srečo vsaj z denarjem ter nahrbtnikom s fotoaparatom in prenosnikom ter obilico vode. Ponovno z vprašajem nad glavo kličeva asistenco in jih seznaniva z nastalo situacijo in začudeni naju pomirijo, da bodo oni priskrbeli taksi in v smehu odvrnejo ‘jah, ti Italijani’. Sonce se je začelo počasi spuščati za obzorje in veter, ki naju je ob vročem soncu prijetno hladil, je sedaj postajal nesramno oster in hladen, midva pa v skromnih poletnih oblačilih z dolgimi rokavi v avtu, ki je bil že na poti v kamp. Spet ob cesti mučno čakava na taksi, jaz že izvajam počepe, da se ogrejem, medtem pa spet pride do naju prej omenjena gospa in pravi, da naju z možem odpeljeta vsaj do bližnjega mesta, da tam počakava taksi. Hvaležna se strinjava in najino novo lokacijo spet sporočiva asistenci (večinoma sva govorila s poslovalnico v Nemčiji, ker ne govoriva italijansko). Kmalu naju pokliče nazaj in veselo pove, da bo taksi pri nama čez kakšno uro ter da je avto že v pristanišču. Pristanišču? Debelo se pogledava in razloživa, da ga potrebujeva v kampu in ne v pristanišču. Po nekaj minutnem pogovoru nama zagotovi, da bodo avto dostavili v kamp in naj mirno počakava na taksi. Pošteno premražena čakava in po eni uri, ki se nama je zdela neskončno dolga, spet zazvoni telefon. Z asistence nama sporočajo, da je sedaj taksi res na poti in bo v maksimalno eni uri pri nama. Še ena ura? Lačna in premražena se odpraviva na lov za trgovinami in ugotoviva, da sploh nisva več lačna, trgovin z oblačili pa ne najdeva, zato se sesedeva na isto klopco ter preprosto čakava in opazujeva vsak avto, ki se po zelo prometni cesti pripelje mimo naju. Po skoraj dveh urah končno zagledava taksi in si oddahneva, sedeva v avto in ob poznih večernih urah končno prispeva na parkirišče kampa, kjer se razveseliva najinega pokvarjenega jeklenega konjička. Skočiva še pod božansko topel tuš in utrujena zaspiva na najmehkejši blazini v kampu.

Zjutraj naju spet zbudi bučanje morja in veter, ki neprijetno nosi suho zemljo po zraku. Lotiva se reševanja problema. Nič kaj navdušena si ogledava še nekaj plaž, razburkano morje (tudi sonca ni bilo na spregled pod oblaki vlage v zraku) in za prihodnji dan pripraviva vse potrebno za odhod proti pristanišču na severu. Tokrat na avtovleki skupaj z avtomobilom.

Dan preživiva skupaj s Fillipom in dolga vožnja s tako prijetnim sogovornikom sploh ni bila naporna. V pristanišču avto potisneva na parkirišče pred trajekt (velikodušno so nama ponudili pomoč varnostniki, nato pa po nekaj metrih obrnili hrbet in odšli nazaj na svoje mesto, midva pa avto naprej začudeno potiskava sama). Na trajekt so nama avto na srečo potegnili in hitro sva odšla na palubo, kjer sva nameravala prespati noč. Kmalu sva ugotovila, da večino potnikov spi v notranjosti po tleh in na klopcah. Namestiva se na tla ob steno in ugotoviva, da poleg naju sedijo Slovenci. Hitro se predstavimo in ugotovimo, da smo oboji imeli nesrečen konec. Midva z avtomobilom, oni pa s tatovi, ki so jim tik pred odhodom iz avta pobrali vse. Vdani v usodo se premaknemo na palubo, skupaj spijemo pregrešno drago korziško pivo in si po prespani noči zaželimo srečo ter odidemo vsak svojo pot. Oni z avtomobilom in brez vsega, midva pa ponovno na avtovleki in še eni dolgi poti proti cilju. Ljubo doma, kdor ga ima. Avto je ponovno vozen, midva pa že razmišljava, kdaj bova lahko uresničila najine neizpolnjene sardinske načrte in ponovila medene tedne. 🙂