Jane gleda svet izpod trepalnic (2)
Nadaljevanje Jane gleda svet izpod trepalnic (1)
»On preprosto samo živi!« je analizirala svojega dolgina, ko sva srkali večerni čaj. Dobro sem vedela, kaj misli s tem. Tuhtam in tuhtam dneve dolgo, medtem ko Darcy ne počne nič, on preprosto samo živi. Zanj starši še vedno sedijo na prestolu (na desnici Stvarstva) in nosijo brezmadežne odtise življenj, on pa je še vedno deček, ki svojima junakoma zre v oči s strahospoštovanjem. Saj vem, da ni v zvezdah niti v njegovem nagnjenju do zavedne prizemljenosti. Kot v vsakem prejšnjem stoletju, smo krive me …
Včasih bi bilo najpreprosteje poklicati prijateljico, pograbiti čips in smoki na bencinski črpalki ter oditi na pivo v bližnjo gostilno, gledati nogomet in nonšalantno debatirati o tistem, kar živimo. Ali pa zgolj molčati in uživati. Molčati in uživati za večino žensk, ki jih poznam, ni simpl, kljub temu bi se morda v katerem vzporednem vesolju tega znale priučiti.
»Ko zjutraj vstanem, naredim serijo vaj, ritualno grgram olje, na tešče popijem limonado, potem pa vase zbašem vsa tista superživila, ki mi jih menda primanjkuje. Vmes nekajkrat na dan pomislim, da moram samo dihati in nič drugega, saj je to vsa skrivnost mojega obstajanja. Če človek tako nadaljuje, se lahko ves dan posveča samo duhovnosti!« Žličko je odložila na čajni krožniček, jaz pa sem se ob njenih besedah zamislila. Kljub temu da se tako globoko posvečava lastni notranji podobi, žvečiva klorofil in razglabljava o ničnem razkoraku med zvezdami in zemljo, se mi včasih zazdi, da se ne spreminja prav nič in bi bilo bolje samo živeti, brez samoizpraševanj.
Ko Darcyja sprašujem o skrivnostih duše, o večpomenskosti stvari, ki so izven dosega oči in izven dosega fizičnega sveta, mi pravi, da popolnoma ne verjame v njih obstoj, verjame pa meni. Takrat se mi zazdi, da bi o vseh tistih stvareh, ki jim ne verjame, verjame pa meni in vame, znala napisati obsežen referat.
Darcy verjame v obstoj globalnih političnih zarot, podarjenih nazivov in akademskih nagrad. Pobira negativne prispodobe sveta, bere spletne forume, rumeni tisk in spremlja športne dogodke, za katere na skrivaj mislim, da so popolna izguba energije – in to dobesedno. Še danes namreč podoživljam razjarjene vzklike tistih nesrečnih gospodov z nogometne tekme prejšnjega poletja.
Eno pa mi je vendarle všeč v svetu, ki se samo živi: neka preprosta ljubezenska gesta. Darcyjev objem in nasmeh me prepričata, da sem močnejša od vseh tuzemskih in nezemskih strahov, ki vdirajo v mojo večno učečo in dvomečo podobo.