Izstopati? Zakaj pa ne!

Danes sem pri prijateljici našla naslednjo zgodbico.

Helen E. Buckley: Mali deček

“Danes bomo risali,” je oznanila učiteljica.
“Krasno,” je pomislil majhen deček. “Zelo rad rišem. Naredim lahko avtomobile in tovornjake in konje in ribe in …”
Toda učiteljica je rekla: “Čakaj! Danes bomo risali rože.”
“Krasno,” je pomislil deček. “Zelo rad rišem rože.” In začel je risati rože vseh vrst in barv.
Toda učiteljica je rekla: “Čakaj! Pokazala ti bom kako!”
Narisala je rdečo rožo z zelenim steblom. Deček je pomislil, da so njegove rože lepše, toda obrnil je list in narisal rdečo rožo z zelenim steblom, in učiteljica ga je pohvalila.
“Danes se bomo igrali z glino,” je oznanila učiteljica.
“Krasno,” je pomislil deček. “Zelo rad oblikujem glino. Naredim lahko avtomobile in slone in hiše in ptice …”
Toda učiteljica je rekla: “Danes bomo delali posodice.”
“Krasno,” je pomislil deček. “Prav dobre posodice znam narediti”, in začel je izdelovati posodice vseh oblik in velikosti.
Toda učiteljica je rekla: “Čakaj! Pokazala ti bom kako.” In učiteljica je naredila globoko posodo iz gline. Deček je pogledal posodice, ki jih je izoblikoval in pomislil, da so boljše od učiteljičinih. Toda zmečkal jih je v dlaneh in naredil globoko posodo, in učiteljica ga je pohvalila.
Nato je deček odšel na drugo šolo.
“Danes bomo risali,” je oznanila nova učiteljica. Razdelila je papir in svinčnike in mali deček je čakal. Toda učiteljica ni rekla nič. Le hodila je gor in dol po razredu. Ko je prišla do majhnega dečka, ga je vprašala: “Ti ne boš nič narisal?”
“Bom,”je rekel majhen deček. “Kaj bomo pa risali?”
“Ne vem, dokler ne narišeš,” je rekla učiteljica.
“Kako naj narišem?” je vprašal majhen deček.
“No, kakor hočeš,” je rekla učiteljica.
“In s katerokoli barvo?” je vprašal majhen deček.
“S katerokoli barvo,” je dejala učiteljica. “Če bi vsi narisali enako sliko in uporabili enake barve, kako naj bi potem vedela, kdo je kaj narisal in čigava je risba?”
“Ne vem,” je rekel majhen deček. Nato je vzel barvice in začel risati rdečo rožo z zelenim steblom.

Moram priznati, da me je zgodba spravila v slabo voljo. Prijateljico je zanimalo, zakaj. »A ni resnična?« Seveda je resnična, zato pa me je spravila v slabo voljo. Čisto so »ubili« dečkovo veselje in ustvarjalnost. Še bolj me je jezilo sporočilo, kako moramo biti vsi enaki, vsi narejeni po nekem kalupu. Kot je napisala prijateljica:

Če nisi “ukalupljen”, potem si pa malo čuden. Žalostno je to, kako otrokom odvzameš njihovo svobodo, otroškost, zatreš njihovo ustvarjalnost, izražanje, želje, ga totalno spremeniš. In potem, ko bi že moral vedeti, kaj v življenju hoče in želi, komaj začne iskati samega sebe. Eni se najdejo (najdemo), drugi pa mogoče nikoli.

Vsi smo si med seboj drugačni. Če ne bi bilo tako, bi vsi izgledali enako. Ja, zdaj sem pa res napisala nekaj pametnega in razsvetljenega, hehe.  Ampak tako je! Zakaj bi morali biti vsi isti? A nas ne dela to, da smo vsi med seboj različni, še bolj zanimive? Kot pravijo, se nasprotja  privlačijo. Ravno v tem je bistvo. Vsak posameznik je poseben na svoj način. Mislim, da je zelo malo ljudi, ki so »zvesti« sami sebi. Vsi se tako trudimo, da bi ugodili drugim, da na tej poti izgubimo sebe. In to je lahko zelo utrujajoče, saj večina ljudi od nas pričakuje, da bomo čisto drugačni, kot smo.

Naj vas ne bo tako strah barvati izven črt, da ne boste nikoli vzeli barvic v roke!

Ste individualna oseba! Ponudite lahko nekaj, česar nihče ne more. Morda se tega ne zavedate, vendar je resnica. Nihče ne more reči, da to, kar delate, ni dobro. Za VAS, je! In na koncu je samo to pomembno in nič drugega. Vas bo to naredilo izobčenca? Čudnega? Vas ljudje ne bodo razumeli? DA! Ampak to ni vaš problem, je problem tistih, ki vas takšne nočejo sprejeti. Na žalost so tudi oni »ujeti« v te predsodke in se trudijo biti takšni, kot vsi ostali, in ne to, kar res so.

Spomnila sem dveh slik, ki sta krožili po raznih socialnih omrežjih. Prva slika je slika, kjer pred vrati učilnice stoji deblo, v katero ga potiska večja izklesana deska. Notranjost učilnice – vse enako izklesane deske. Je res prišlo že tako daleč, da tudi v šoli ne moreš pokazati svojega pravega »jaza?« Da te že pri tako mladih letih »izklešejo« po njihovi podobi? Točno to moraš znati, točno tako povedati, točno tako zapeti, točno tako narisati. Otroke polniti z raznimi podatki, ki jih v življenju res ne bodo potrebovali, ko bi pa lahko imeli kakšno uro, kjer bi otrok lahko razvijal tisto v čemer je najboljši, oziroma tisto, kar ga najbolj veseli. Druga slika, pa je slika, kjer za mizo sedi učitelj (človek), ki ocenjuje živali (ptič, opica, pingvin, slon, zlata ribica, tjulenj in volk) tako, da morajo le-te splezati na drevo. Tukaj pride zelo dobro v kontekst citat Alberta Einsteina:

Vsak je genij. Vendar, če bomo ocenjevali ribo po njeni zmožnosti, da spleza na drevo, bo celo življenje verjela v to, da je neumna.

Enako je v šolah. Če otrok ni dober v matematiki, ali katerem drugem predmetu, je takoj drugačen. Nihče pa ne pomisli, da ima lahko v sebi talent, ki potrebuje »nego«, da se razvije do svojega polnega potenciala. Vendar ne! Matematika je tista, ki ga bo pripeljala nekam.

Moje mnenje je, da moramo biti to, kar smo. Se ne vdajati pritisku drugih, le tako bomo sčasoma pridobili njihovo spoštovanje. Sama sem se končno pripravila do tega, da mi mnenje drugih, ne pomeni kaj veliko. Lahko jih poslušam, vendar na koncu se bom sama odločila, kako in kaj.  

Vsak naj hodi svojo pot in ne nikoli odvreči tistega v kar verjamete!

Za konec pa meni eden najljubših citatov:

Why fit in, when you were born to stand out
(dr. Seuss)