Ljubezen v cvetju
Ljubezen. Neotipljiva, a tako veličastna. Občudovana v številnih beležkah umetnosti in čaščena v vseh rasah, kulturah in krajih.
Spomladi se življenje na naših domačih tleh prebuja iz dolgega zimskega sna. Popki zaspanih cvetlic se počasi odpirajo in napovedujejo opojne dišave. Kar je povšeči skoraj vsem ljudem. Z izjemo preobčutljivih.
Cvetni popki so kot ljudje. Ko nas obišče val tople svetlobe se začnemo odkrivati. V naravi večine je, da želimo ugajati. Predvsem z našim izgledom. A vse se začne v naši notranjosti. Če bomo zdravi, bomo s seboj zadovoljni. Če bomo zadovoljni, bomo razmišljali le od lepem. In oddajali svetle, pozitivne vibracije. Ne bomo tatovi dobre energije drugih. Ne bomo je kradli ali izmaličili s slabo voljo. Nasprotno, odprli se bomo izzivom sodobnega sveta. Ne bomo se zaprli v školjko lastnega trpljenja, temveč se bomo pokazali.
Predstavniki močnejšega spola se bodo z oddajanjem vonja, ki privlači njihovo nežnejšo polovico prelevili v neustrašne lovce. Ki pa za svojo moč potrebujejo tudi kanček romantike. Večina žensk spominja na cvetlice. Smo različnih barv in velikosti. A v osnovi delujemo po istem principu. Če se bo z nami ravnalo lepo, bomo pokazale svoje najlepše barve. Bomo zasijale v najlepši luči. Nasprotno pa se bomo zaprle vase kot drobceni popki, ki čakajo na dotik dobrodejne toplote.
Dobro počutje bo utrdilo našo odpornost. Proti dežju, vetru, ledu in snegu. Proti vsem nevšečnostim vsakdana. Takrat bomo dišale po dobrem, po okusnem medu. Ta okus pa bo dobil grenak priokus že ob nekaj neželjenih besedah. Popravil se bo z nežnostjo, pripravljenostjo na ključne dogovore. Tako kot se bo z nami ravnalo, tako se bomo odzvale. Ko bomo zadovoljne, bomo cvetele v vsej svoji bujnosti. Naše barve bodo živahne, privlačne. Uspeh se bo kar lepil na nas, kot ogromen magnet. Vesele bomo prijaznosti. Spodbude, ki nam vedno pomaga prebroditi temačne težke čase.
Ženske smo uganka. To reklo mi je pogosto prekrižalo pot. Jaz bi ga spremenila, posplošila. Vsak človek je uganka, ne le ženska. Dokler ne zacveti. Razpre svojih občutljivih cvetov. Takrat se počuti močnega, brez ovir. Naše misli so naše vodilo. Premikajo gore.
Nekaj let nazaj sem si ogledala film, ki raziskuje že prav kultno tematiko, odgovor na vprašanje: “Kaj si ženske želijo?” Odgovor je povsem preprost. Menim, da lahko v imenu celotnega nežnejšega spola zabeležim še nekaj zaključnih vrstic. Želimo si nežnosti in predvsem varnosti. Slednje v vseh pogledih. V čustvenem, finančnem in osnovnem pomenu besede. Če tega ni, se ravnovesje krhkih cvetlic pogosto poruši. Ostane pa le uničenje dobrin in vrednot. Kar spominja na hišico iz kart.
Želja je veliko, skritih in malce manj skritih. Velikih in majhnih. Vsak pa lahko prispeva k njihovi uresničitvi. Kot v naravi. V njej naj vlada harmonija.
