Indonezija: potovanje “v raj in nazaj” (4)

Prejšnjič: Ribiči in pragozd

Spet nazaj v Lomboku

Spet na starem tiru, na obali pomagam ribičem vleči mrežo.

Danes smo imeli srečo in nekaj kilogramov rib bomo prodali na tržnici mestu. Z denarjem od prodaje smo  kupili nekaj riža, kavo in petrolej za svetilke, ki jih nujno potrebujemo za nočni ribolov.

Proti večeru se odpravim na zahodni del obale, kjer me pričaka čudovit sončni zaton. K sreči imam fotografski aparat in ovekovečim ta enkraten prizor. Za hip mi misli odplujejo domov in pomislim, da tudi kjer je lepše kot doma, ima človek vedno domotožje.

Čas na Lomboku se mi počasi izteka in temu primerno tudi moj denar, ki sem ga večino porabil za napolitanke in multivitaminske sokove, ki sem jih razdajal otrokom. Smilili so se mi, ker so jedli le riž, neke vrste sladki krompir, ki se mu reče “ubi”  in kakšno ribo na žaru. Musle mi je prišel povedat, da odhaja ribiška bratovščina v drug zaliv, kjer naj bi imeli več sreče z ribolovom.

Vsi so se prišli poslovit od mene in mi obljubili, da me pridejo pozdravit, preden odletim z otoka. Naslednji dan, ko sem se zbudil, kot ponavadi najprej odšel na obalo, ki je bila prelepa kot vedno, ampak bila je brez življenja ribiči so jo dopolnjevali, bili so del nje.

Priprave na zabavo

Srečal sem Kasima, ki mi je prišel povedat, da bo s kolegi priredil piknik za moj odhod v vasi. Povabil me je na kavo, kjer sem se ponudil, da jaz kupim ribe na tržnici in da priredimo gala večerjo za vse poznane. Seveda se je mojega predloga zelo razveselil in takoj sva začela sestavljati “bojni plan”.

Napočil je čas za zabavo. S Kasimom sva se zjutraj odpravila z javnim prevozom v mesto na tržnico po ribe. Zbarantala sva se za ugodno ceno in za lepe velike ribe katerih ne vem imen, ker so za vse domačine vse ribe le “ikan”. Za primerjavo … sedem kilogramov rib nas je stalo le pibližno tisoč tolarjev, s tem, da so nam jih za to ceno tudi očistili. Ribe sva odnesla v vas, kjer so nas vsi veseli pričakovali. Nabava se še ni končala. Kasim mi je zaupal, da si bomo privoščili tudi riževo žganje (arak), kupila sva pet steklenic žganja in nekaj steklenic sokov za otroke.

Vsi smo nestrpno pričakovali večer, ko naj bi se zabava pričela. Med tem sva s Kasimom igrala biljard in se pogovarjala o moji in njegovi prihodnosti. Povedal sem mu, da me zelo zanimajo cene zemljišč in navdušeno mi je razlagal, da so zame to zelo ugodne cene. Ponudil se mi je z besedami: “Frenk kupi, zemljo na Lomboku in pridi z družino. Imel bi lahko lokal in jaz bi delal zate.” Smeje sem mu povedal, da je vse možno, nekega dne, seveda.

Zabava

Zvečerilo se je in odpravila sva se proti vasi kjer so bili že vsi zbrani. Povedali so mi, da bomo zraven rib jedli riž in pili arak, kot poslastico pa bodo ženske pripravile kokosovo torto. Zakurili so ogenj in zabava se je pričela. Kasim me je spet presenetil, ko je od nekje privlekel kitaro in začel igrati kot kak profesionalec. Peli so mi njihove pesmi, ki zvenijo čudovito in pesmi so zelo, zelo podobne havajskim, kar me je zelo presenetilo. Meni so ponudili bobne in trudil sem se spremljati njihove napeve. Po obilici hrane, ki je bila precizno in izvrstno pripravljena ter po nekaj popitih kozarčkih araka, so se mi zdele njihove pesmi že bolj domače in moje bobnarsko znanje se je vedno bolj izboljševalo. Z njimi sem mrmral pesmi in bilo je božansko. Ne vem koliko je bila ura, ampak vem, da smo počasi eden za drugim popadali v spanec. Nekateri kar sede, jaz pa sem se se zvil kot hrček in zaspal kot otrok v materinem naročju. Bil sem srečen in počutil sem se varno kot nikjer drugje.

Dan pred odhodom

Okrog enajstih naslednjega dne smo se počasi prebujali in naši obrazi bi znali povedati kako močan je arak. Znova smo zakurili in spekli še preostale ribe. Hrana mi je zelo teknila. Opazoval sem jih med pripravo hrane in zazdelo se mi je skoraj kot obred.

Vsi so molče grabili ribe in riž z golimi rokami in ta pogled je bil naravnost čaroben. V glavi mi je rojila misel, da tako dobre in obilne hrane mogoče še dolgo ne bodo zaužili. Kajti revščina in brezposelnost sta neizmerna. V vsej krizi, ki jo ta narod preživlja, pa so ostali skromni, veseli in duhovno zelo močni.

Kot človeka z določenimi standardi in evropsko kulturo sem bil očaran nad temi ljudmi, njihovo željo po druženju in vsemi mogočimi vprašanji. Radovedni so bili kot majhni otroci, mogoče zaradi pomanjkanja osnovnega znanja mogoče pa le zaradi človečnosti, ki jo je pri nas vedno manj.

S Kasimom sva naslednji dan postopala po mestu v smrtni tišini, kajti oba sva vedela da je to moja zadnja noč na otoku. Zvrnila sva nekaj kozarčkov in stežka me je poprosil za uslugo z besedami: “Frenk, ko boš imel kaj denarja, mi prosim obljubi, da mi pošlješ kavbojke Lewis. Od malega sem si jih želel in v moji situaciji si jih ne morem privoščiti.” Smeje sem mu rekel, da ni problema in da mu jih pošljem po pošti (ko bom imel denar).

Sedla sva zraven četverice, ki so igrali domino na pločniku in Kasimu sem omenil, da bi rad poskusil. Takoj zatem sva že igrala. Igra je bila zanimiva še najbolj pa kazen. Za kazen namreč si moral imeti obešeno stekleničko soka za ušesom.

Kasneje sva igrala še biljard in se pozno ponoči odpravila vsak k sebi spat. Kasim je še od daleč zakričal: “Frenk, zjutraj se dobiva na ulici in spijeva kavo!” Odšel sem v svojo sobico in pred spanjem spakiral nahrbtnik in si pripravil čisto obleko za zjutraj. Kar stežka sem zaspal in še težje zjutraj vstal.

Slovo

Kasim me je že od daleč pozdravljal izpred ulične prodajalne kave ves nasmejan, kot ponavadi. Sliši se malo čudno ampak kava v tej hudičevi vročini zelo paše. Ko so naju zagledali ostali prijatelji, so pritekli drug za drugim in me hiteli trepljati po ramenu. Vsi so mi zaželeli srečno pot nazaj v Jakarto in domov.

Poslovil sem se skoraj od vseh znancev in prijateljev, Kasim pa me je objel kot brata in močno mi je stisnil v roko. Njegove oči so bile tik pred jokom zato se je naglo obrnil in kar odšel.

Pripravil sem prtljago in jo znesel na ulico, kjer sem čakal na kak javni kombi, ki vozi v mesto, kajti taksiji so zelo dragi na otoku. Med čakanjem sem presenečen zagledal kakih petdeset znancev, ki so me prišli pospremit in za mano so mahali, dokler se je videlo.

Pot do letališča je bila zelo utrudljiva, delno zaradi vročine, delno zaradi vse svoje opreme, ki sem jo moral stiskati med koleni ob sebi, da so lahko zraven sedli še drugi potniki.

Naslednjič: Jakarta – drugič