Šmarna gora
Lepo vreme kar kliče po obisku narave. Tokrat sem se povzpela na izredno priljubljeno pohodniško točko.
Večina Ljubljančanov pozna Šmarno goro, saj velja za enega izmed najbolj obiskanih vrhov daleč naokoli. Z njo se v prestolnici lahko kosa morda le Rožnik. Grič, ki se ponosno dviga v objemu Zelenega prstana Ljubljane, to je Poti spominov in tovarištva.
Korak v preteklost
Ključna lepotica mojega poskočnega popoldneva je s 669-imi metri le za kanček nižja od njenega sestrskega vrha, po imenu Grmada. Skupaj tvorita sedlo, ki spominja na dve grbi. V 15. stoletju so na vrhu, okrog tedanje cerkve zgradili obrambno obzidje. Za zaščito pred napadi Turkov. Na mestu današnjega gostišča pa je nekdaj delovalo župnišče.
Do tja vodi pet večjih, urejenih izhodišč. Zelo oblegano je predvsem tisto v Tacnu, kjer je dokaj velik parkirni prostor. Ta se nahaja v neposredni bližini, levo od mostu, ki vodi preko reke Save. Podroben opis dotičnega pohodniškega in tekaškega izhodišča, označenega s smerokazi, boste našli na spletni strani, posvečeni sami gori. Tega spremljajo Veronikini nasveti za rekreativno vadbo.
Manjšemu začetnemu vzponu sledi prostorna ravnica, imenovana Spodnja kuhinja. Višji predel pa je imenovan Zgornja kuhinja. Legenda pravi, da sta bili na območju urejeni kuhinji turških taborov. Od tod izvor obeh imen.
Hoja do utrdbe
S Spodnje kuhinje se pot zopet povzpne. Spremeni se v ožino ob strmem pobočju. Ta je posuta z majhnimi skalami in prepredena s koreninami mogočnih dreves. Ponekod so urejene, na videz skoraj naravno izklesane stopnice, zaključene z lesenimi debli. Približno na polovici poti se desno ob poti razkrijejo večje posledice letošnjega uničujočega zimskega žleda. Veliko dreves leži na pobočju ter čaka na spravilo. Delo bo gotovo še dolgotrajno, poglavitne pohodne poti pa so že očiščene. V napoto ni kakih velikih ovir. Le ponekod, na obrobju je moč videti kakega sotrpina podrtih dreves, ki ga je vreme dobesedno izruvalo iz tal, s koreninami vred.
Do cilja vodi več, pozornost vzbujajočih smerokazov. Na približno tričetrt poti, oziroma še malce višje postane območje zopet bolj položno. Tam stoji domačija. Od nje dalje vodita navzgor dve poti. Ena je široka, bolj urejena, druga pa spominja na strmo kozjo stezico. Na vogalu slednjega stoji kapelica. To od gostišča loči le še nekaj deset metrov.
Na cilju pohodnike pričakajo še kako dobrodošli ležalniki pokroviteljev. V njihovem naročju se lahko udobno spočijejo ob siju sončnih žarkov. Tudi ob slabem vremenu se megla ponavadi spusti niže od utrdbe, ki se takrat kopa v soncu.
V poznanem gostišču pa se lahko pošteno okrepčamo. Moram priznati, da so cene jedi dostopne vsakomur, tudi socialno šibkejšim. Niso zasoljene, kot bi kak novi prišlek morda sam pri sebi mislil. Zagnani rekreativci si lahko ogledajo vitrino s številnimi nagradami: s pokali, z medaljami in s čeveljci najhitrejših na Šmarni gori. Blizu, malce višje je urejeno otroško igrišče, z možnostjo rekreativne vadbe tudi odraslih. Mnoge pa pritegne tudi zvonček želja, ki čaka na vse, ki se vračajo domov.
Veličasten razgled nad mestom in okolico popolnoma poplača ves trud samega vzpona. O samem času, potrebnem za slednjega težko napišem kako besedo, saj je ta lahko zelo relativen. Pohod je primeren tudi za začetnike, a naj se na začetku preveč ne zaženejo. Priporočam veliko mero previdnosti med premagovanjem strmin in morebitne kratke premore. In predvsem primerno obleko in obutev. V veliko pomoč bo tudi uporaba pohodniških palic.
