Indonezija: potovanje “v raj in nazaj” (3)
Prejšnjič: Lombok – rajski otok
Naslednje jutro sem po zajtrku odšel na obalo, sedel na mivko in kadil. Opazoval sem morje in občudoval valove, ki so veliki tudi do treh metrov. Vročina je bila kar znosna, saj na Lomboku vedno vsaj malo pihlja. Od daleč sem opazil ribiško barko, ki se mi je vedno bolj bližala. Kmalu sem zagledal znane obraze. Bili so Musle, Mohamed in ostala druščina, ki so se že vračali z ribolova.
Musle
Približali so se obali in priskočil sem jim na pomoč pri vlečenju čolna na hribček, stran od valov. Zahvalili so se mi in mi ponudili kavo. Z njimi sem prebil cel dan, z Musle-jem sva celo lahko nadaljevala z lekcijo.
Nekega dne me je Musle povabil na obisk v njegovo vas, da me predstavi staršem, bratom in sestram. V najem sem vzel motor in odpeljala sva se v približno dve uri oddaljeno vasico.
Predstavil me je družini, ki je prvič v življenju videla belega človeka. Zabaval sem se, ko sem jih pozdravil v njihovem “Sasak” jeziku. Bili so začudeni in začeli so se smejati. Čas je minil v medsebojnem spoznavanju.
Nazaj grede sva se ustavila še v Narmadi in si ogledala zelo lepo urejen vrt, ki je včasih pripadal domorodskemu vladarju. Ko sva prišla nazaj, sem vrnil motor in se vrnil na obalo, kjer sem pomagal vleči mrežo in v zahvalo so mi spekli ribe in riž ter ponudili kavo. Na mivko smo narisali kvadrat in se igrali igro, ki je zelo podobna naši igri tri v vrsto. Ura je bila že pozna in odšel sem spat.
Naslednji dan sem kot po navadi odšel na obalo, kjer sem užival ob pogledu na čudovito pokrajino. Zjutraj je na obali čudovito mirno in tiho, le v daljavi je bilo slišati petje ptic in kričanje opic. Spet sem se dobil z Muslejem in Mohamedom. Slednji me je povabil na sprehod. Med sprehodom mi je razkazoval različna drevesa in mi govoril imena le teh v Sasak jeziku. Jaz pa sem, kolikor mi je dopuščalo znanje, prevajal v angleščino. Sedla sva na mivko in opazovala otroke, ki so igrali nogomet. Zdelo se mi je mi je, da je zelo srečen, ker se druži s človekom čisto drugega značaja in druge rase. V očeh mu je bilo razbrati zadovoljstvo.
Kasneje, ko smo bili zopet vsi zbrani pri vsakdanjem klepetu, je poskušal narediti premet in pristal na hrbtu. Vsi smo se mu smejali in tudi sam se je nasmejal od srca. Za njegova leta bi rekel, da je v primerjavi z evropskimi vrstniki pravi akrobat, saj jih je imel krepko čez šestdeset.
V takem vzdušju so mi dnevi minevali kot bi švignil in napočil je čas, ko so se ribiči morali preseliti na drugo obalo, kjer naj bi bil ulov rib večji. Vsi so mi stisnili roko in me objeli. Med fotografiranjem odhoda so mi mahali v slovo in obljubili, da se pridejo poslovit ob mojem odhodu z otoka. Bilo mi je zelo hudo, vendar čustev nisem pokazal in sem jim nasmejan mahal v slovo.
Kasim
Naslednji dan sem že spoznal novega domačina, ki me je impresioniral, kako je s svojim znanjem japonščine pomagal kolegu prodajati spominke japonskim turistom, ki seveda ne obvladajo nobenega drugega jezika. Z njimi je govoril, kot da bi bil sam Japonec. Ogovoril sem ga in predstavil se mi je kot Kasim. Kasneje mi je pričel pripovedovati svojo življenjsko zgodbo. Dolga leta je prodajal drogo na Baliju in tam se je spoznal s hčerko japonskega jakuzija. Zaljubila sta se, toda njen oče ni bil ravno navdušen nad njuno ljubeznijo in se ga je na vsak način hotel znebiti, zato se je bil primoran vrniti na rodni otok. Tukaj živi že kakšno leto in ker nima zaposlitve, s svojim znanjem japonščine pomaga svojim kolegom domorodcem pri prodaji spominčkov tem množičnim turistom. Od tega si prisluži nekaj denarja za vsakodnevne potrebe. Še vedno pa je v dobrem odnosu z bivšo ljubeznijo, ki mu v najtežjih trenutkih priskoči na pomoč z denarnim nakazilom. S tem denarjem pa pomaga tudi kolegom, da v primeru slabe prodaje ne ostanejo brez dnevnega obroka. Za njih je pripravljen tvegati tudi svoje življenje in oni ravno tako za njega.
Po nekaj dneh skupnega druženja mi je zaupal, da je alkoholik. Nekajkrat sva se ga skupaj malce napila ter prebila nekaj ur skupaj med igranjem biljarda. Zaupal mi je, da ljudstvo Sasak še vedno uporablja črno magijo, v kar sem se v naslednjih dneh prepričal tudi na lastne oči.
Prišlo je do spopada med tremi možmi iz Balija in domačinom. Ko ga je eden poskušal zabosti z nožem, se je ta ukrivil. Možje so zaprepadeno pogledali in zbežali. Kasim mi je razložil, da črno magijo uporabljajo tudi za pridobitev naklonjenosti deklet, ki jih sicer niti ne pogledajo. Na koncu pa se poročijo ravno z njimi. Med pohajanjem po naselju mi je Kasim pokazal hišo, kjer prebiva njegova bodoča deklica. Med razlaganjem je bil ves blažen. Toda čakati jo mora po cel teden, ker deklica študira pravo in prihaja domov le ob vikendih.
Obljubil mi je, da bo za moj odhod priredil zabavo. Povedal mi je še, da sem edini belec, ki se mu je kdaj zaupal. Spoštovanje pa sem si pridobil samo zato, ker sem edini, ki se je brez obotavljanja usedel med njih na tla in se šalil na isti način, kot se šalijo oni. Veseli so bili, ker se nisem vedel vzvišeno kot vsi ostali turisti. Igral sem se z njihovimi otroki, se pogovarjal o vsem mogočem in poskušal sem jim pomagati z raznimi nasveti o boljši prodaji spominkov. Eden redkih belcev sem bil, ki je sočustvoval z njihovo situacijo.
Nekega dne se odločim, da si ogledam pragozd. Povprašam Musle-ja, če gre z mano in v nekaj minutni akciji sem že imel šoferja, s katerim sem se dogovoril za odhod.
Pragozd
Po poti smo se ustavili na tržnici, kjer sem kupil arašide, banane in vodo. Mučna vožnja po vročini se je končala po nekaj urah.
Prispeli smo do majhne vasice in od tam nadaljevali peš v pragozd. Prizor je bil veličasten, kakšna dva kilometra čisto gostega rastlinja vse tja gor proti gori Rinjani. Malce me je bilo strah ker sem v vsakem grmičku pričakoval kakšno kačo ali pajka.
Vročina je bila neznosna, temu je botrovala še grozna vlaga. Pragozd je bil čudovit na pogled, povsod živo zeleno drevje in trave. Po drevesih so se podile opice in slišati je bilo glasno oglašanje papig. Hodili smo skozi zelo težko prehodne predele gore Rinjani. Ko pa smo zagledali slap sredi gozda se nam je naš trud poplačal. Kako uro ali dve smo se nastavljali slapu, ki je ledeno mrzel deloval na naša telesa kot super masažni aparat.
Kmalu smo se odpravili naprej po gozdu kjer smo si izbrali prostor za spanje. Pripravili smo si spalne vreče, nad njih pa razpeli platno proti dežju. Utrujeni smo zaspali kot ubiti.
Naslednje jutro smo pospravili in se odpravili nazaj proti vasici, kjer nas je čakal šofer. V Senggigi smo prispeli vsi veseli, utrujeni in polni vtisov iz pragozda.
Naslednjič: Spet v Lomboku