Prejšnjič: Spet v Lomboku

Jakarta – drugič

Polet je bil še kar udoben, s postankom, ki je trajal kakšno uro. V Jakarti sem bil že kot doma, zato sem preslišal vsa moledovanja letaliških taksistov in najel lokalni taksi, ki je občutno cenejši od letaliških. Šoferju sem povedal naslov in ga spodbudil v lokalnem jeziku: “Hitro, hitro!” Odpeljal me je na naslov mojega prijatelja Piera, ki mi je pred odhodom na Lombok zagotovil spanje in hrano v njegovi hiši. Prispela sva v slabih dveh urah vožnje.

Pozvonil sem in na vratih se je prikazala nasmejana Sonja in mi pomolila pred nos kos papirja, na katerem je pisalo: “Dobrodošel, Frenk! Razpakiraj in se počuti kot doma, jaz sem odšel v Jalan Jakso in se vrnem kasneje. Pier.” Razpakiral sem in se stuširal, nato sem ob kavici kramljal s Sonjo in odšel spat.

Pier me je zbudil okrog enih zjutraj in me vesel pozdravil, kramljala sva skoraj do jutra. Drugi dan sem se prvič zbudil ob dvanajstih in s Sonjo čakal, da se zbudi tudi Pier. Ura je bila skoraj tri, ko je Pier končno vstal, malo sva se še pogovarjala, nato pa odšla na Jakso. Ko sva prispela, me je najprej z razprtimi rokami prišel pozdravit Ade in takoj za njim še Madam Jaksa. Od daleč mi je pomahala Julija in k meni se je bližala Angel, ki me je pozdravila, nato pa začudeno vprašala, če sem še v Indoneziji. Smeje sem ji povedal, da sem bil na Lomboku in da ostanem v Jakarti še nekaj dni.

S Pierom sva odšla v Cyber Caffe, kjer sem odpisal vsem, ki so mi pisali in se napovedal v Slovenijo čez slab teden dni.

Do poznih večernih ur sva s Pierom postopala po Jaksi. Pier je kot po navadi iskal “robo”, jaz pa sem se zabaval v lokalu z živo glasbo ob pogledu na plešoča dekleta. Spat sva odšla oba utrujena vsak od svoje “doze”. Naslednje jutro sem pustil Piera spati, jaz pa sem si ogledal to bogato četrt Jakarte. V njej je bilo videti same tuje poslovneže, čudovite avtomobile in hiše z velikimi vrtovi in bazeni. Vse je bilo varovano z visokimi ograjami in nad njimi se je svetlikala bodeča žica. Ta del mesta je bil zelo čist in na tleh in ob poti nisem opazil nobenih smeti. Tudi potepuških psov in mačk ni bilo opaziti.

Vrnil sem se v hišo, kjer sem se odšel malo namakati v bazen, kajti v Jakarti si lahko samo po nekaj korakih hoje čisto prepoten. Pier se je zbudil in odšla sva spet na Jakso kjer se je dogajala stalno ista scena. Dekleta so lovila stranke. ” Fantje ” so se ponujali starejšim Angležem in Avstralcem. Ostali pa so sloneli po vogalih in ponujali SABU-SABU ali Joint.

Odšel sem v lokal kjer sem med srebanjem kave opazoval vsa ta dogajanja. Tudi otroci so hoteli zaslužiti kakšno rupijo in so z majhnim konjičem in vozičkom ponujali prepotenim turistom prevoz po ulici. Pier je medtem iskal svojega dilerja.

Dobila sva se, ko se je že zvečerilo, malo sva še postopala in kramljala z družbo, nato pa odšla domov.

Zadnji dan sem si pripravil vso mojo prtljago, si pripravil čisto obleko ter dolge hlače za na letalo. S Pierom sva preračunala pot do letališča in ugotovila, da je bližje in seveda cenejše, če odidem s taksijem iz Jakse. Pomagal mi je prenesti prtljago v taksi in odšla sva na Jakso, kjer sem pustil mojo kramo v sobi Pierove prijateljice Jenni. Imel sem še kake štiri ure do odhoda, zato sem odšel pozdravit vse, ki sem jih poznal. Vsem sem nekako moral obljubiti, da se še kdaj vrnem. Hiteli so me objemati in občutek je bil čudovit. V tem človek spozna, da je mogoče v kratkem času spoznati veliko čudovitih ljudi in nekateri med njimi so lahko zelo dobri prijatelji.

Pier ni nikamor hitel kot ponavadi, ampak je z mano zvesto čakal uro, ko bom odšel. Objela sva se kot edina prijatelja na svetu in obljubila sva si, da ostaneva na vezi preko elektronske pošte. Obljubil mi je, da me obišče v Sloveniji, takoj ko bo odšel na obisk k mami v Italijo. Skupaj sva počakala taksi in še dolgo sem jih gledal, kako so mahali za mano.

Odhod

Na letališču potrdim karto in se “rešim” prtljage, nato se v čakalnici udobno zleknem v stol in čakam na vkrcanje.

Že sem na letalu in letimo proti Dempasarju, kjer me verjetno čakata že Franci in Marija.

Takoj po pristanku ju že iščem in takoj zagledam dva znana obraza. Vsi se razveselimo ponovnega snidenja, jaz pa še posebej slovenskega jezika. Kramljamo in si izmenjujemo izkušnje in mnenja vse do vkrcanja proti Bangkoku.

Med letom utrujen zaspim. V Bangkoku se spet vkrcamo za let proti Frankfurtu in s potrditvijo kart končno lahko sedimo eden blizu drugega. Veliko se nismo pogovarjali, ker sem jaz večino leta prespal. V Frankfurtu smo imeli malo več časa za klepetanje, kjer smo si izmenjali naslove in telefonske številke.

Let do Ljubljane je bil kratek in občutek, da se bližam domu, je kar vrel v meni. Sedaj sem pa že kar norel od neučakanosti.

Pristali smo srečno in po predvidenem urniku. Na hitro smo se poslovili in odšli vsak po svoje. Iz telefonske govorilnice sem poklical kolega iz Ljubljane, ki me je prišel iskat in me odpeljal k ženi in hčerki v Postojno.

Povzetek popotovanja

Na splošno me je Indonezija navdušila s prečudovito naravo, kristalno čistim in toplim morjem.

Ravno tako me je navduševala odprtost ljudi, ki nam niso enaki ne po veroizpovedi, barvi kože in načinu življenja, temveč so v primerjavi z Evropejci ali bolje rečeno nami Slovenci dosti bolj radoživ, iskren, nesebičen in zelo miroljuben narod, poln vprašanj in želja.

Vedno so mi stali ob strani in ne glede na to, koliko sem bil “vreden” v primerjavi z njimi, vedno ponudili del hrane, pa čeprav je bila to njihova zadnja pest riža.

Vtis o tem ljudstvu me bo verjetno spremljal od tega trenutka dalje vse življenje.

Če bi to izkušnjo prenesel med svoje narodnjake, bi se pri nas po moje dosti lepše živelo in življenje bi dobilo čisto drugi pomen, kot ga ima danes.

(konec)