Homoseksualec sem, mama – Larisina ropotarnica

Besed “homoseksualec sem” ne želi od svojega sina slišati niti ena mama. Po naravi je človek ustvarjen za razmnoževanje in zato vsaka mama pričakuje od svojega otroka potomce ter se veseli dneva, ko bo njen otrok nadaljeval ta zakon narave. Težko se je postaviti v vlogo matere, katero sin preseneti z izrazom “homoseksualec sem”.

Kdo je kriv za to?

Po priznanju sina, da je homoseksualec, se ljudje različno odzovejo. Očetje obtožujejo ženo, da je sina preveč pomehkužila, mame obtožujejo moža, da ni bil pravi oče. Podajajo si žogice obtožb, mnogokrat se sinu družina odreče. Nekatere družine dejstvo, da je sin homoseksualec, sprejmejo, ampak težko. Redke so družine, ki to sprejmejo brez vprašanj in predsodkov.

Kdo je resnični krivec?

Resničnega krivca ni. Znanstveniki se že dolgo časa ubadajo s tem kdo, kaj in kako vpliva na človeka, da postane homoseksualec. Mnogi znanstveniki trdijo, da se v večini ljudi skriva mali del homoseksualca, ampak prej ko slej to v sebi zatremo. Znanstveniki bi bili najbolj srečni, ko bi našli vzrok za ta pojav. Zdaj si lahko samo zamislimo, kaj bi bilo, če bi odkrili, da za to obstaja gen. Potem bi že na fetusu delali raziskave, vse, kar pa bi to prineslo, me je groza pomisliti. Je to duševna motnja? Šele nekaj let nazaj so znanstveniki priznali, da to ni niti duševna niti spolna motnja. Enostavno, popolnega vzroka za ta pojav ni, čeprav se mi zdi, da se homoseksualec vidi že na daleč.

Homoseksualci in družba

Peder, gej, topli brat, vse to so imena, ki jih družba daje homoseksualcem. Pred leti se je pojavila bolezen AIDS, ki smo jo izključno povezovali s homoseksualci. Mnogo igralcev in pevcev je javno priznalo, da so homo. Čeprav še vedno gledamo filme teh igralcev in poslušamo pesmi teh pevcev, nam je popolnoma nesprejemljivo, da bi za soseda imeli geja. Vse je v redu, dokler se to dogaja daleč od nas. Ravno tako se obnašamo, ko gre za ženske, čeprav je teh po raziskavah znatno manj od moških in imam občutek, da jih lažje sprejemamo kot moške.

Veliko ljudi v zakonu seksualno življenje popestrijo z gledanjem seksi filmov in večina njih je v anonimnih anketah priznala, da jim je normalno gledati lezbijke, nikoli pa ne gledajo gejev, ker jim to ni sprejemljivo in ne vzburja jih. Veliko prahu se dviguje v državah, kjer sprejemajo zakone o istospolnih porokah, posebno pa zakone o posvojitvah.

Moj pogled

Narava se je kruto poigrala z ljudmi, ki imajo istospolna nagnjenja, ali pa to ni bila narava? Kdo ve, zakaj je tako in o tem si ne bom razbijala glave. Ni mi normalno videti dva moška, ki se držita za roke in se poljubljata, čeprav me ne moti, mi je pa zelo neprijetno. Vzgojeni smo v duhu rožic in čebelic in tako bi moralo biti. Ne obsojam, vendar se sprašujem ali ti ljudje vsaj poskusijo biti normalni, karkoli to pomeni? Ne napadam, vendar ne razumem in ravno to je problem naše družbe, med te spadam tudi sama.

Se lahko poročijo? Pa naj se poročajo. Zakaj se ne bi poročili, saj plačujejo davke in v trgovini plačajo vse, isto kot jaz. Hodijo v službo, dihajo isti zrak in hodijo po isti zemlji, vendar to naj počno daleč od mene. Kaj pa otroci? Kar se lezbijk tiče, so v prednosti od gejev in veliko jih ima otroke, čeprav ne vem, kako ti otroci živijo v takšni skupnosti in kako jih družba sprejema. Mislim, da takšnim otrokom ni lahko. Kar se mene tiče, jim tega ne bi dovolila. Veliko “normalnih” družin ne more imeti otroke, čeprav bi jim lahko marsikaj nudili, se spoprijemajo z birokracijo, ki jim jemlje voljo za posvojitvijo. Zato homoseksualcem otrok ne bi dovolila posvojiti.

Zaključek

Tega na žalost nimam. Pri pisanju tega članka sem spoznala, da sem vzgojena v duhu zakona narave, se pravi, da razmnožujmo tako, kot narekuje narava. Poskušam biti tolerantna, vendar me znova in znova zanese v netolerantnost. Moja “razgledanost” mi daje toliko razuma, da se zavedam, da homoseksualci obstajajo ter da jih ne smem obsojati ter da jim dovolimo normalno življenje v naši bližini, saj nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo z našimi otroki. Morda tudi naš otrok nekoč reče, “homoseksualec sem, mama”.