Homoseksualec sem, mama – Larisina ropotarnica
Besed “homoseksualec sem” ne želi od svojega sina slišati niti ena mama. Po naravi je človek ustvarjen za razmnoževanje in zato vsaka mama pričakuje od svojega otroka potomce ter se veseli dneva, ko bo njen otrok nadaljeval ta zakon narave. Težko se je postaviti v vlogo matere, katero sin preseneti z izrazom “homoseksualec sem”.
Kdo je kriv za to?
Po priznanju sina, da je homoseksualec, se ljudje različno odzovejo. Očetje obtožujejo ženo, da je sina preveč pomehkužila, mame obtožujejo moža, da ni bil pravi oče. Podajajo si žogice obtožb, mnogokrat se sinu družina odreče. Nekatere družine dejstvo, da je sin homoseksualec, sprejmejo, ampak težko. Redke so družine, ki to sprejmejo brez vprašanj in predsodkov.
Kdo je resnični krivec?
Resničnega krivca ni. Znanstveniki se že dolgo časa ubadajo s tem kdo, kaj in kako vpliva na človeka, da postane homoseksualec. Mnogi znanstveniki trdijo, da se v večini ljudi skriva mali del homoseksualca, ampak prej ko slej to v sebi zatremo. Znanstveniki bi bili najbolj srečni, ko bi našli vzrok za ta pojav. Zdaj si lahko samo zamislimo, kaj bi bilo, če bi odkrili, da za to obstaja gen. Potem bi že na fetusu delali raziskave, vse, kar pa bi to prineslo, me je groza pomisliti. Je to duševna motnja? Šele nekaj let nazaj so znanstveniki priznali, da to ni niti duševna niti spolna motnja. Enostavno, popolnega vzroka za ta pojav ni, čeprav se mi zdi, da se homoseksualec vidi že na daleč.
Homoseksualci in družba
Peder, gej, topli brat, vse to so imena, ki jih družba daje homoseksualcem. Pred leti se je pojavila bolezen AIDS, ki smo jo izključno povezovali s homoseksualci. Mnogo igralcev in pevcev je javno priznalo, da so homo. Čeprav še vedno gledamo filme teh igralcev in poslušamo pesmi teh pevcev, nam je popolnoma nesprejemljivo, da bi za soseda imeli geja. Vse je v redu, dokler se to dogaja daleč od nas. Ravno tako se obnašamo, ko gre za ženske, čeprav je teh po raziskavah znatno manj od moških in imam občutek, da jih lažje sprejemamo kot moške.
Veliko ljudi v zakonu seksualno življenje popestrijo z gledanjem seksi filmov in večina njih je v anonimnih anketah priznala, da jim je normalno gledati lezbijke, nikoli pa ne gledajo gejev, ker jim to ni sprejemljivo in ne vzburja jih. Veliko prahu se dviguje v državah, kjer sprejemajo zakone o istospolnih porokah, posebno pa zakone o posvojitvah.
Moj pogled
Narava se je kruto poigrala z ljudmi, ki imajo istospolna nagnjenja, ali pa to ni bila narava? Kdo ve, zakaj je tako in o tem si ne bom razbijala glave. Ni mi normalno videti dva moška, ki se držita za roke in se poljubljata, čeprav me ne moti, mi je pa zelo neprijetno. Vzgojeni smo v duhu rožic in čebelic in tako bi moralo biti. Ne obsojam, vendar se sprašujem ali ti ljudje vsaj poskusijo biti normalni, karkoli to pomeni? Ne napadam, vendar ne razumem in ravno to je problem naše družbe, med te spadam tudi sama.
Se lahko poročijo? Pa naj se poročajo. Zakaj se ne bi poročili, saj plačujejo davke in v trgovini plačajo vse, isto kot jaz. Hodijo v službo, dihajo isti zrak in hodijo po isti zemlji, vendar to naj počno daleč od mene. Kaj pa otroci? Kar se lezbijk tiče, so v prednosti od gejev in veliko jih ima otroke, čeprav ne vem, kako ti otroci živijo v takšni skupnosti in kako jih družba sprejema. Mislim, da takšnim otrokom ni lahko. Kar se mene tiče, jim tega ne bi dovolila. Veliko “normalnih” družin ne more imeti otroke, čeprav bi jim lahko marsikaj nudili, se spoprijemajo z birokracijo, ki jim jemlje voljo za posvojitvijo. Zato homoseksualcem otrok ne bi dovolila posvojiti.
Zaključek
Tega na žalost nimam. Pri pisanju tega članka sem spoznala, da sem vzgojena v duhu zakona narave, se pravi, da razmnožujmo tako, kot narekuje narava. Poskušam biti tolerantna, vendar me znova in znova zanese v netolerantnost. Moja “razgledanost” mi daje toliko razuma, da se zavedam, da homoseksualci obstajajo ter da jih ne smem obsojati ter da jim dovolimo normalno življenje v naši bližini, saj nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo z našimi otroki. Morda tudi naš otrok nekoč reče, “homoseksualec sem, mama”.
Larisa,
ti si nanizala samo svoje razmišljanje.Tudi sam ne vem zakaj pride do tega,da nekemu moškemu hitreje bije srce ko pogleda moškega,ali ženski žensko?Mnogo tega mi deluje čudno pa vendar ima vsakdo pravico do življenja,ljubezni na svoj,drugim neškodljiv način.Kot davkoplačevalci in enakopravni državljani.
Postavi se sedaj v dušo nekoga,ki se vedno bolj zaveda da je homoseksualec,se sprašuje zakaj se to dogaja meni,hodi po cesti in gleda fanta kako zaljubljeno hodi objet s svojo punco,se poljublja odprto brez strahu,da se mu smejijo,žalijo ali celo napadejo,zakaj ne morem stisniti sošolko,prijeti za joške,,da mi da klofuto.Zakaj se moram pretvarjati,s sošolci komentirati kako je ona bejba tam huda samo da igram pravega moškega,ženskarja.Nekateri tako igrajo celo življenje,mnogi prikrivajo in se zaradi družine,službe,’ugleda’poročijo,imajo otroke,ko potem ne zdržijo več začnejo iskati občasne avanture,mnogi se ločijo in začnejo živeti z osebo istega spola.Koliko znanih osebnosti,politikov,športnikov živi takšno dvojno življenje.Celo v nogometu ,moški paradni igri kjer ni ‘gejev’ so sami pravi mačoti se ta tabu ruši.In v največji cerkvi pri nas ni nič drugače,močnejša je volja po stikih,občasnih ali rednih kot najvišja kazen,toliko večja sramota.To je že toliko razširjeno,da velikokrat na cesti slišiš,naš ‘pastir’ niti ne skriva več tako močno.Človeštvo se spreminja,nekoč so zažigali čarovnice,razteleševali prestopnike,počeli stvari,ki so nam danes nepojmljive.V zgodovinskih filmih vidimo da je homoseksualnost bila vedno prisotna tudi pri največjih mačotih vladarjih,visokih cerkvenih dostojanstvenikih,nekaterih celo poročenih ….
Niti zavedamo se ne kakšne travme so to.Nekateri zberejo korajžo in povejo svojim doma,prijateljem.Na srečo postaja tudi slovenska družba bolj tolerantna,saj smo končno del EU,kjer se v veliko državah ljudje istega spola poročijo ,posvojijo otroke.Celo upravni organi dvema,ki si urejata dokumente svetujejo poroko,ki jima bo zmanjšala stroške,olajšala čisto navadne postopke pred organi ipd.Do sedaj tudi ni nikakršnih negativnih odzivov iz istospolnih družin,kjer bi otroci trpeli,bili zatirani,posmehovani,ne živijo sproščeno starše čutijo kot tiste ljubeče osebe s katerimi se zbudijo in živijo dan.Seveda se pa mi,velikokrat pod vplivom ‘hujskaškega’ odnosa ene od religij in se zgražamo kako da taki otroci trpijo,se jim posmehujejo.Ja kdo pa se posmehuje,odrasli ki jih potem otroci posnemajo.Če otroku rečeš ,da te nikoli več ne vidim se posmehovati šepanju stare gospe,ki težko hodi si bo to zapomnil.In gibanja za neko normalno družino počnejo ravno to.V imenu in v bran ‘pravi’ družini otroke napeljujejo k posmehovanju.Ali ni to kaznivo dejanje ali vsaj prekršek čez osnovne človekove pravice.In zakaj bi bilo tako čudno če se dva moška poljubita,ali njihova čustva nič ne štejejo?
Kar je danes smešno,’nenaravno’ bo jutri,v mnogih državah že danes nekaj običajnega,vsakdanjega.Veliko bolj bi morali razmisliti o nasilju,oboroževanju,ki koristi trgovcem s smrtjo,skrhanih človeških odnosih,ker se podrejamo kapitalu,ki hoče zase najvišji dobiček na račun podplačanih delavcev,velikokrat brez osnovnih pravic.Privatizacije vsega in za vsako ceno nosi s seboj veliko nevarnost,bogatenja bogatih na račun vedno večjega števila revnih,izginjanje srednjega sloja.
To je problem,ne bojmo se homoseksualcev,dobri in slabi ljudje so povsed,v vseh kategorijah,od preprostih ljudi do izobraženih,posvečenih in tudi homoseksualcev.Ja ,prav med vsemi bi našli kakega prestopnika,morilca,prekupčevalca….
Alan, res sem napisala in poudarila, da je to moj pogled ter, da sem zbegana, vzgojena v tem duhu in, da ne razumem. Ravno zato sem napisala ta članek, ker o tem razmišljam in ne razumem. Verjamem, da nisem edina. Mislim pa, da sem v zadnjem odstavku povedala vse…
Jezijo me ti časi, ko si ljudje jemljemo pravico odločati kaj je normalno in kaj ne. Tvoj zapis me pušča nekje na pol poti, zmedenega in malo… užaljenega. Po eni strani zagovarjaš homoseksualnost, po drugi strani pa presenetiš z majhnimi besedicami kot so neprjetno, ne bi dovolila…
Zakaj je sploh pomembno kako je nekdo usmerjen? Zakaj ti je ob nekom, ki je gej neprijetno… ka če tega ne bi vedela? Kaj bi bilo drugače?
In ne, geja se ne vidi na daleč. Verjetno si imela v mislih geje, ki jih predstavlja televizija, kar pa je daleč od realne slike. Žalostno je, da si ljudje o gejih sliko ustvarite preko tv in interneta, namesto preko osebnega stika.
To je pa moj pogled. 🙂
Zanimivo razmišljanje, in ne dvomim, da tako razmišlja še marsikdo. Vsak ima pravico do svojega mnenja.
Toda kar se homoseksualnosti tiče, zakaj ne? Že od rojstva smo bili vzgajani, da je heteroseksualnost bolj ali manj edina prava spolna usmeritev, in se ni veliko govorilo o tem, da bi oseba imela ljubezenska nagnjenja do pripadnika ali pripadnice istega spola. Zato ni čudno, da smo ljudje tako zmešani, ko pride do ljubezni. To se je tudi meni zgodilo. Nekega dne sem se pogovarjala s prijateljico, in kot strela z jasnega neba me je udarilo, da mi je zelo privlačna in o, moj bog! To je bil čisti šok, in sem obisk komaj speljala do konca. Iz tega mojega ‘spoznanja’ se sicer ni rodila nobena zveza, vendar mi je pa postalo jasno, da me lahko privlačijo tako moški kot ženske. Bi se morala zaradi tega kriviti, si govoriti, kako slaba sem, ker me ne privlačijo samo moški? Ne, ni mi treba. Zaradi tega, ker sem ‘padla’ na prijateljico predvsem zaradi njenega smeha, čudovite osebnosti in razumevanja. Stvari, ki bi jih lahko našla tudi pri moških, vendar je bilo v tem trenutku vse postavljeno na glavo. Ni mi jasno, zakaj naj bi se tako omejevala. Življenje lahko preživimo s čudovitim partnerjem, ni pa treba, da je ta oseba nasprotnega spola od nas. Postavlja se vprašanje, ali res moramo vedno izbirati – življenje v heteroseksualni zvezi, samo da je mir pred ljudmi, čeprav ti zveza ne ‘odgovarja’ ali pa greš za svojim srcem, k partnerju s katerim imaš res veliko skupnega, pa čeprav to pomeni, da je istega spola kot ti, in da bodo ljudje pač včasih malce hladnejši do tebe, odvisno kako se obravnavaš. Če se sprejmeš takega kot si, potem tudi to, da imaš nekonvencionalno partnerstvo, ni ovira. Toda če še vedno gledaš nase in na svoj odnos do partnerja kot nekaj, kar je drugače in čudno, potem se bodo tako odzvali tudi ljudje.
Otroci, vzgojeni v ljubeči družini, bodo sami bolj razumevajoči in osebnostno trdni, ne glede na to, če je zveza homo- ali heteroseksualna. Glede spolne usmerjenosti je tako, kot če bi ljudje rekli, da lahko skupaj v družini živijo samo ljudje enake barve las. Pa recimo, da je tu igra genov in ljuba hčerkica ali sinček imata sončno zlate lase medtem ko imata starša rjave, in se ga mora zato dati družini z zlato barvo las. Bi to sprejeli? Bi sprejeli, da se družina razdre samo zaradi majhne genetske napake? Verjetno ne.
In od kdaj se smatra, da je ljubezen kužna bolezen samo zato, ker se pač splete med dvema istospolnima osebama? Ljubezen je preprosto ljubezen, tako pač je. Človeka ne ljubiš samo zato, ker je ‘pravega’ spola, temveč zaradi tega, ker ti je ob njem prijetno, ker se z njim ali njo lahko brez skrbi pogovarjaš, ker te nasmeji, ko si slabe volje, ker ve, kako te razvedriti in še in še.
Da, obstaja možnost, da si ranjen, toda to obstaja vsakič, ko želiš podariti svoje srce osebi, ki jo ljubiš in želiš, da te ljubi nazaj. Mogoče je zato bolj ‘varno’ da si heteroseksualec, ker je to vsaj družbeno sprejemljivo. Kot homoseksualec ponekod še vedno naletiš na neodobravanje, in kot biseksualec je na nek način še težje, ker si lahko ranjen z dveh strani. Toda vsak se naj odloči po svoje in kakor bo njemu ali njej prav, in kakor mu ali ji bo govorilo srce.
Po naključju me je danes zaneslo na mojpogled.net, na kateri opazim naslov “Homoseksualec sem, mama”. Glede na naslov je bilo pričakovati strpen članek in pojasnitev istospolne usmerjenosti, kot nekaj vsakdanjega. Za hladen tuš je poskrbel že prvi stavek.
Moj brat ima fanta že 3 leta. V srednji šoli nam je povedal, da ga punce ne privlačijo. Najprej meni, kmalu še mami in očetu. To smo sprejeli, kot bi nam povedal, da bo kupil nove čevlje.
Larisa, cenim in razumem tudi vaš pogled. Ni mi seveda všeč, da ste v članku navrgli vse mogoče stereotipe od AIDSA, duševne motnje, “opaznosti že na daleč”, posvojitev ipd. Lepo ste povzeli, ne razumete.
Moje mnenje je – ne gre pričakovati, da bodo ljudje homoseksualnost sprejemali, kot nekaj vsakdanjega, ko pa je način vgoje in miselnih konceptov takšen kot je. Slovenija je čudovita država, ampak majhna. Odsotnost miljonskega mesta in poselitev v obliki manjših zaselkov, že tako onemogoča pogosto srečevanje “neobičajnih” posamesnikov. In to je celotno bistvo mojega mnenja. Tako kot se mahjnost pozna na vseh področjih, se pozna tudi na tem. “strah pred neznanim”.
Z bratom sva odraščala v mestu, ki ima 8,2 miljonov prebivalcev. Na ulici videvati dva moška, ki sta se sprehajla objeta z roko v roko ni bilo nič nenavadnega. Očetov poslovni parner je s svojim možem pogosto prišel na večerjo. Že od otroštva sva bila naučena, da je ljubezen nekaj najlepšega in da bova zelo srečna, ko bova našla osebo, s katero bova ljubezen delila.
Tudi v Ljubljani je že precej drugače. Pogosto videvam istospolne pare, ki se svobodno sprehajajo. Redko kdo se v to obregne, kar me zelo veseli. Stvari se spreminjajo, zelo hitro. V manjših krajih je drugače. Tradicija je tam močnejša. V takšnem okolju dva moška nikoli ne bodo videli kot nekaj običajnega. Tega ne gre obsojati. Tako pač je. Je pa težko za posameznike, ki morajo v takem okolju živeti. Za te mi je najbolj hudo.