Ženska: Kdo je in kaj hoče?

Že od rojstva smo vpeti v določene družbene vzorce in pravila. Lahko bi rekli, da ob prvem vdihu že preprosto pademo vanje. Svet in življenje dojemamo preko simbolnih struktur in vsiljenih ideologij, katere povsem nezavedno, tekom osebnega razvoja srkamo vase od tistih, ki naj bi opravljali funkcijo avtoritete. Staršev, starih staršev, izobraževalnih institucij, državnih zakonov, ljudi ki so nam blizu, ki jih spoštujemo. Povsem smo določeni in determinirani, morda celo omejeni s predpostavljenimi in pričakovanimi identitetami, vrednotami, načini življenja. Vse to nekako osmišlja nas same in nas postavlja v center našega lastnega sveta, okrog katerega se nato počasi spleta in prepleta mreža vseh naših dosežkov, interesov, dela, ideoloških prepričanj itd. Tako torej izrišemo svojo lastno podobo, ki jo kažemo svetu in s pomočjo katere se s svetom tudi sporazumevamo.

Prva in temeljna avtoriteta, ki nas že na začetku nekako determinira s specifičnimi biološkimi in fiziološkimi lastnostmi, pa je seveda narava. Rodimo se določenega spola in s tem se začne naša vloga v obči družbi. Osebna identifikacijska številka ali EMŠO je sestavljena iz kombinacije številk za moški ali ženski spol. Za oba veljajo predpostavljena pravila, načini delovanja in pričakovanja, ki naj bi jih posameznik/ca – v skladu z določenostjo vloge lastnega spola, izpolnjeval/a. Ta povsem osnovna biološka razlika, temelj reprodukcije in nadaljevanja človeške vrste na ta način postane popačen družbeni konstrukt. Temeljni spolni vlogi naj bi bili moška in ženska in vse kar je ‘nekje vmes’, kar ne spada k ‘normalnemu’, tako postane problem in predmet nadaljnjih razprav, kategorizacij in analiz. Še vedno se veliko govori o t.i. problematiki homoseksualcev, transeksualcev in drugih ‘patoloških’ oblik dojemanja lastnega spola in njegove vloge, iščejo se rešitve, vzpostavljajo se pravila, spreminjajo družinski zakoni (vsaj v teoriji naj bi se), pišejo se razprave, dodeljujejo posebne, prilagojene pravice. Pa so tudi ti, ki ne spadajo v neke formalne družbene opredelitve, navsezadnje pod vsemi oznakami ljudje, s povsem enakimi fiziološkimi lastnostmi in potrebami, kot ostali. Edina razlika je, da se sami pač ne počutijo udobno ujete v tistih umetelnih in abstraktnih podružbljenih predalčkih s posebnimi oznakami. Preprosto ne pašejo tja. In bolj ko razmišljamo o tem, bližje nam je misel, da pravzaprav onkraj vsega, kar smo pasivno prevzeli iz družbe in avtoritativnih figur, nihče ne paše nikamor. Vsak zase je samosvoj in edinstven individuum, ki morda nekje, globoko v sebi, še skriva zmožnost za razvoj ali rekonstrukcijo lastnih, individualnih želja, nagnjenj in vrednot.

Še nekaj desetletij nazaj se je na podoben način veliko govorilo o ženski in njeni vlogi v družbi. Precej časa je ženska potrebovala, da se je vsaj navidezno osvobodila moške nadvlade in pričakovane družbene vloge, da je sploh dobila možnost postati ekonomsko neodvisna, svobodna pri izbiri partnerja in načina življenja. Nekoč ni imela niti volilne pravice, danes pa je povsem samoumevno, da ne spada več le v okolje gospodinjskih opravil in skrbi za potomce. Pridobila si je spoštovanje. Spoštovanje moškega. Kar malce smešno, kaj ni? Toliko časa je bilo samoumevno, da skrbi za družino in moža, on pa ji nakloni spoštovanje in enake pravice šele takrat, ko to obča družba zahteva od njega.

Freud, ki ga nekateri morda poznamo kot očeta psihoanalize, je svojo pot preučevanja ženske histerije začel z vprašanjem, kaj le-ta sploh hoče. Kaj pravzaprav želi ženska? In prav to vprašanje, je predstavljalo seme rojstva in nadaljnjega razvoja psihoanalize. Vprašanje, ki je vzklilo iz njegovega odnosa do histeričnih pacientk. Če se poglobimo v samo zgodovino, lahko opazimo, da je bila ženska histerija vselej nekako povezana z ženskim telesom, njeno seksualnostjo. Platon npr. žensko histerijo povezuje z maternico, ki se premika po njenem telesu, išče točko stabilnosti, išče svoj ‘namen’, svojo vlogo, smisel. Je neobvladljiva in nepredvidljiva in zatorej je takšno tudi njeno telo. Da bi ženska umirila svojo maternico, mora zanositi in jo na ta način pripeti nase. Kasneje je reprodukcijski organ zamenjala ženska duša, njen značaj, ki naj bi bil razdražljiv, pretirano čustven in zato nerazumljiv. Z žensko naj bi tako zagotovo bilo nekaj narobe in to naj bi se kazalo skozi histeričnost njenega telesa. Charcot, Freudov mentor, pariški psihiater je histeričarke preučeval tako, da jih je razkazoval obči javnosti. Žensko ‘nemirno naravo’ je preoblikoval v spektakel, postala je vir zabave moških, vir preučevanja in spraševanja, objekt njihovega pogleda. Tako se je vzpostavilo razmerje med telesnostjo, gibanjem, zvokom in pogledom, ki ima na nek način vselej že nadzor nad tistim, kar gleda. Žensko histerično telo je bilo popolnoma nemočno pred t.i. zdravim moškim intelektom. Freud je pozornost iz pogleda spreobrnil na histeričarkin glas. Postavil jo je v varno okolje svoje ordinacije, prepustil se je njenemu glasu, njenim besedam, pustil je, da ženska spregovori. Tako se je počasi bližal uganki ženskosti, skrivnosti njenega neracionalnega in impulzivnega vedenja. Za razrešitev njene enigme torej ni dovolj, da žensko opazujemo, moramo ji namreč tudi prisluhniti. Prisluhniti temu kaj hoče, prisluhniti njeni nerazumljeni naravi. Morda pa je (bila) ženska nerazumljena zato, ker ni bila nikoli zares slišana, ker si sama ni upala odpreti ust, ker je njeno telo kričalo namesto njenega glasu. Kričalo po tem, da se osvobodi moške nadvlade in svoje vloge, ki ji je bila dodeljena na podlagi moških interesov.

Simone de Beauvoir, ena prvih feministk, bork za pravice in enakopravnost žensk, politična aktivistka in pisateljica, je leta 1949 izdala delo Drugi spol, v katerem je vprašanje ženskosti izvedla na bolj primarno od tega kaj ona sploh hoče. Preden se lotimo raziskovanja ženskih želja in njenih histeričnih impulzov, moramo torej odkriti, kaj ženska sploh je in zakaj je njena narava predmet tolikšnih razprav, predvsem moških za katere se zdi, da zavzemajo povsem samoumevno in stabilno pozicijo v družbi. Kaj torej je ženska? Aristotel jo je opredelil v oziru nekega manka, kot nekaj nepopolnega, kot da ženski značaj trpi za nekakšno naravno hibo. A prav ženska je tista, ki je zmožna dati življenje novemu bitju in tako nadaljevati vrsto. Zakaj je torej družba žensko vselej obravnavala kot nekaj drugorazrednega, nekaj kar je samo povsem brez moči in avtonomije ter mora biti zato podrejeno moškemu in njegovi vladi? Simone de Beauvoir se je spraševala, ali je naš svet res povsem moški in ali to dejansko izhaja iz neke fizične premoči in naravnega stanja, ali pa je družba tista, ki je s svojimi predpostavljenimi, pričakovanimi in konec koncev arbitrarnimi zakonitostmi ustvarila prepad med obema spoloma.

Simone de Beauvoir

De Beauvoir je ženski dala oznako ‘drugi’. Če malo razmislimo glede našega dojemanja sveta, se nam kaj kmalu razjasni, da človek razmišlja skozi dualnost in da je kategorija ‘drugega’ pravzaprav bistvena za njegovo razumevanje in iskanje stabilnosti. Sebe in svojo identiteto človek vedno prepoznava v nasprotju z nečim, kar stoji zunaj njega, kar ni del njega samega. Skozi to, kar mu je ‘drugo’ šele ustvari samega sebe, postavi konstrukt tega, kar sam zase misli da je, kar želi biti. Skozi tega ‘drugega’ vzpostavi odnos do samega sebe. Do problema pride, ko ugotovimo, da kategorija ženske ni ‘drugi’ v odnosu, ki ga posamezniki vzpostavljamo z nam zunanjimi subjekti in objekti, temveč je že avtomatično, brez lastne vednosti in volje postavljena na mesto drugega. In nadalje: ženska je na tem mestu ostala, obstala in ga preprosto sprejela ter ponotranjila. Podobno, kot se je zgodilo z afriškimi sužnji v Ameriki. Bili so predmet, delovna sila, brez lastne zavesti, brez moči za upor. Enostavno so sprejeli svojo vlogo in se podredili diktaturi belca. Bili so drugačni od njega, bili so tisti ‘drugi’, skozi katerega je veleposestnik, sužnjelastnik bele rase potrjeval svojo premoč in lastni ego.

V arhaični skupnosti je ženska zavzemala enakovreden položaj, kljub temu, da je zaradi bioloških lastnosti in ‘šibkejše’ fizične strukture opravljala drugačna dela od moškega. De Beauvoir razlaga, da so žensko na stran potisnile prav njene biološke lastnosti (menstruacija, nosečnost, porod itd. …), ki so zmanjševale njene delovne sposobnosti in jo tako rekoč priklenile na dolga obdobja odvisnosti od moškega, predvsem kar se tiče obrambe pred sovražniki, lastne in otrokove oskrbe ter iskanja hrane. S prepovedjo incesta, kot družbenim konsenzom moškega, pa je ženska postala objektivirana, postala je predmet in sredstvo.

Prepoved incesta ima ključen pomen za prehod od narave, naravnega stanja k kulturi, k zametkom družbe, ki jo poznamo danes. Moškemu tako za potrebe reprodukcije in spolnih užitkov niso bile več na voljo le ženske njegovega klana, temveč je s pripadniki drugih klanov vzpostavil konsenz o menjavi žensk. Ženska je s tem postala predmet razprave moškega, le-ta je odločal o njeni usodi, kar jo je nekako odrinilo in postavilo na mesto drugega. Razkol med moškim, ki je nastopal funkcijo ‘glave družine’ in žensko kot njegovim drugim, se je še povečal z vzponom krščanstva in institucionalizirane religije, s propagando monogamnosti. Poglejmo krščanstvo: človek (Adam) je bil ustvarjen po božji podobi, ki je kajpak moška, ženska (Eva), pa iz Adamovega – torej moškega – rebra. In nenazadnje, prav njena nebrzdana, iracionalna narava je bila tista, ki je človeka pregnala iz raja. Zaradi ženske neposlušnosti in njene sle naj bi bilo torej človeštvo kaznovano in obsojeno na trpljenje. Sveto pismo uči, da mora biti ženska krotka, vdana in podrejena moškemu. Opaziti je, da bolj, ko je človek stremel k umestitvi samega sebe v svet in razlagi le-tega, bolj se je oddaljeval od narave in svojega primarnega stanja. To je vodilo v objektivacijo in opredmetenje le-tega in nenazadnje k odtujenosti od samega sebe in okolja.

Psihoanaliza to odtujenost prepoznava kot ključen element posameznikove eksistence. Človek naj bi bil nagnjen k odtujitvi, kar mu povzroča občutke praznine in to skuša zapolnit s hrepenenjem in težnjo po zunanjih objektih (oz. v ‘drugem’). V njih išče potrditev in pot do odkritja lastne identitete, čeprav na ta način pravzaprav beži pred samim sabo. Skuša zapolnit prazno točko svojih hrepenenj, a to se zdi nemogoče. Zapolnitev se izmika in izmika. Medtem, ko moški to zapolnitev manka najde v svojem spolnem organu, saj ga že od otroštva dojema na poseben, individualen način (predstavlja mu nekaj tujega, njemu zunanjega, hkrati pa je del njega, njegovega telesa), v primerjavi z drugimi z njim meri in preverja svoje moči, morda bi ga lahko označili tudi kot poosebljeni moški alterego, ki deluje kot merilec njegove moči, samozavesti in vrednosti, pa deklica oz. ženska takšnega alter ega nima, nima objekta v katerega bi se lahko integrirala. In prav to bi lahko bilo tisto, kar povzroči, da samo sebe objektivira in postavi na mesto ‘drugega’. Že v zgodnjem otroštvu se tako na nek način oblikuje razlikovanje in neenakost med spoloma, kar nato družba še bolj potencira. Če se za trenutek vrnemo v otroštvo: naučeni smo bili, da sta spola strogo ločena (ločene preoblačilnice, toalete, ločeni sta moška in dekliška skupina pri športni vzgoji, ločujemo oblačila, ki so primerna za dečke in tista za deklice, prav tako igrače…). Naučeni smo torej, da za vsak spol obstajajo določene lastnosti in zaradi teh naj bi spola ostala ločena.

Zato bi spol kot tak, lahko opredelili kot družbeni konstrukt. Bolj kot naravne, biološke danosti, na razlikovanje med spoloma vplivajo dogovori, ki se spletajo znotraj nekih družbenih okvirov. Seveda se moški in ženska po svojih bioloških lastnostih razlikujeta in v naravnem stanju opravljata različne funkcije, kljub temu pa je do razlikovanja prišlo prav v razkolu med naravo in družbo, v specifičnih kulturnih predpostavkah in stereotipiziranju, kateremu je človek zaradi občutka lastne varnosti in stabilnosti, že vnaprej podvržen. Ena izmed najbolj znanih tez Simone de Beuvoir je, da se ženska ne rodi, temveč to postane. Biološki spol torej ni tisto, kar nas ločuje in določa v smislu neenakosti, temveč do tega pride šele z vzpostavitvijo skupnosti oz. kulture, v kateri je spol pojmovan kot nekaj ločenega od človeka, je opredmeten in objektiviran. Z vzpostavitvijo kulture – s prepovedjo incesta, ko je človek prestopil iz naravnega v družbeni okvir – ko je iz primarnega, nagonskega stanja prešel v stanje simbolov in naravo postavil na mesto zunaj sebe, si jo zavoljo lastnega kulturnega ter intelektualnega napredka tako rekoč podredil, jo zasužnjil, so tudi primarne biološke lastnosti postale le objekt njegovega dojemanja. In tako je torej tisto, kar je bilo bolj prvinsko, bolj naravno, postalo tuje, zunanje in drugotnega pomena. In ker je v tem oziru ženska zaradi svojih bioloških lastnosti, ki ji omogočajo rojevanje in skrb za potomce bližje naravi, je morda tudi to eden od razlogov, da je pristala na mestu tega ‘drugega’. Seveda pa različne kulture na različne načine dojemajo naravo. Tako se tudi njihov odnos do spola razlikuje. V nekaterih ljudstvih so moški bolj ženstveni in je ženska tista, ki velja za bolj spretno in racionalno. Pri drugih, sta spola enakovredna in ne poznajo razlikovanja med t.i. moškimi in ženskimi vlogami, temveč oba opravljata vse funkcije.

Za trenutek naj se ustavimo še pri mitu feminilnosti in materinstva. Kot smo že zgoraj poskušali nakazati, družba spol oblikuje na predpostavljenih vzorcih maskulinosti in feminilnosti. Posameznik nato sam in na podlagi zunanjih dražljajev, tekom odraščanja oblikuje svojo spolno identiteto, za katero pa seveda ni nujno, da pade v okvire pričakovanega. Torej bi zopet lahko rekli, da je spol arbitraren družbeni konstrukt, ki ne zajema le bioloških in telesnih danosti, temveč tudi in predvsem družbene vrednote, vloge, vzorce in pričakovanja. Družba poleg stereotipnega pojmovanja spola, le-temu pripiše tudi določene naloge. Za moškega je npr. dolgo časa veljalo, da naj bi bil tisti, ki v družino prinaša denar in jo ekonomsko oskrbuje, da je fizično močnejši in zato bolj primeren za težja opravila, medtem ko je ženska tista, ki ostane doma, skrbi za potomce in za snažen dom. Med drugim se je izoblikoval tudi mit, da je žensko poslanstvo ‘biti mama’ in da je to njena osnovna, primarna funkcija, smisel in smoter njenega življenja. Temu seveda ni tako. Ni namreč biološkega dokaza, da bi obstajal gon, ki bi žensko gnal k nosečnosti, rojevanju in skrbi za otroke. Mit o materinstvu nas skuša prepričati, da mora ženska nujno postati mama in da naj bi bilo oškodovano njeno čustveno in psihično stanje, če ne bo izživela svoje želje po skrbi za potomca, ki naj bi bila zapisana v njeni naravi. Sodobne sociološke teorije dokazujejo, da vez med materjo in otrokom ni biološka, temveč čustvena. Tudi želja po materinstvu izhaja iz kulture – ženska se nauči biti mama, ta sposobnost ji torej ni prirojena in ni že kar apriori zapisana v njej. Mnenje, da mora ženska nujno postati mama, izhaja iz zgodnjih procesov socializacije ženske spolne vloge, po kateri naj bi bilo materinstvo usoda vsake ženske in smoter njenega obstoja. Na podlagi takšnih prepričanj se je izoblikovala tudi predpostavka, da ženska, ki se ne odloči ‘izpolnit svojega poslanstva’ ni feminilna in zavrača svoj spol, svojo ‘ženskost’. In ženskost je tukaj zopet mišljena v okvirih določenih pričakovanj. Kaj je pravzaprav prava ženska? Tista, ki je všečna, privlačna za moškega? Tista, ki izpolni svojo naravno nalogo – biti mama? Kaj pa tista, ki bi se počutila bolj udobno v moškemu telesu? Je ona sploh ženska? Kje so meje tistega, kar je prav in kaj narobe? Do kam lahko gredo pričakovanja in prepričanja in kje se začne posameznikova svoboda, da sam odloča o svojem telesu, svojih vlogah, nalogah, vrednotah?

Zanimivo je tudi to, da deklice že v ranem otroštvu navajamo na njihovo t.i. primarno funkcijo – biti mama, z raznimi dojenčki in punčkastimi igračami, plastičnimi pripomočki za gospodinjstvo ter vsem, kar potrebuje dobra mama za življenje in skrb njenega potomca – flaške, plenice, najrazličnejše oblekice, igrače (igrača dojenček ima igračo dojenčka itd. ..). Deklica se preko igre poistoveti s tem, kar opazi pri lastni materi in tako tudi sama prevzame nujnost te vloge. Zato morda ob kasnejši zmedenosti glede lastne spolne identitete in morebitnega manka tistega ženskega, v sebi občuti nelagodje, utesnjenost, kar nadalje okolica in družba še poglobita in tako povzročita občutke zmedenosti, nepripadnosti, izgubljenosti ter odtujenosti. Morda pa je prav otrok tisti objekt, v katerega se ženska reintegrira, je njen alter ego. Ženska s svojo vsiljeno željo po tem, da bi postala mama, najde zapolnitev tistega manjka, praznega prostora, ki se ves čas vrti okrog posameznika in se mu izmika v svoji zapolnitvi. Otrok je hkrati del nje in hkrati ne, predstavlja objekt, preko katerega se ženska zopet lahko poveže sama s sabo. In morda je ravno to tisto, kar zbuja željo po materinstvu. Občutek koristnosti, povezanosti in tega, da je kot subjekt nekomu potrebna.

Simone de Beauvoir svoje delo Drugi spol zaključi s stavkom: »Dejstvo je, da danes ne moški ne ženske niso zadovoljni drug z drugim.« Če to parafraziramo: dejstvo je, da je človek nezadovoljen s sočlovekom. Spol tu ne igra odločilne vloge. Zatorej tudi ni pomembno kaj je ženska in kaj hoče. Človek je tisti, ki je nezadovoljen s tem, kar je tekom lastne zgodovine sam ustvaril in tako išče pot nazaj, k naravnemu stanju, k samozadostnosti. Preveč se trudimo, da bi razumeli koncepte, ki nam jih vsiljuje družba s svojimi pričakovanji in premalo, da bi razumeli človeka kot takega. Smo povsem razčlovečeni in preobremenjeni s tem, da bi bili del nečesa, da bi nekam spadali, nekomu pripadali.

Verjamem, da se nekateri – tisti z bolj konzervativnim in tradicionalnim mišljenjem, ne bodo strinjali z mojim poskusom, da ovržem mite, ki se pletejo okrog naših spolnih vlog. Bralec naj vzame na znanje, da v pričujočem prispevku nisem nikogar želela v nič prepričati, nikomur vsiliti mnenja, da je koncept spola in njegovih vlog popolnoma zgrešen z realnostjo. Tudi ne gre za feministični tekst, niti slučajno pa moj namen ni bil izmaličiti sanje tistih deklet, ki imajo nevzdržno željo po materinstvu. Kar sem zares želela, je predvsem podreti ali pa vsaj malce omajati meje med teorijo in prakso – med tistim, kar nas uči družba in dejanskim stanjem, torej tistim, kar sami čutimo, da je prav.