Začelo se je z majhno težavico, ki se je izkazala kot ogromna

Nekega lepega dne

Nekoč, bi lahko začela, pa ne morem, ker ni tako dolgo nazaj, čeprav se tako zdi, sem sedela za računalnikom, kot že zadnja tri leta in iznenada začutila ostro bolečino v levi ritnici. Nekaj dni sva se s partnerjem temu smejala, ko pa bolečina kar ni hotela pojenjati, sva prenehala. Nisem mogla več normalno sedeti za računalnikom in delati.  Poskušala sem se kakšne tri tedne izogibati sedečemu položaju in na tak način dovoliti prizadetemu mestu na zadnjici, da se pozdravi.

Pa se ni. Bolečina je ostala, tista zoprna bolečina, ki ti ne dovoli funkcionirati normalno. Za računalnikom ne sediš več, stojiš ali ležiš na boku in nekako poskušat opravljati tisto najnujnejše. Tvoje delo je začelo trpeti, zato pa tudi partnerjevo, saj sem svoje delo prelagala nanj. Najin posel je bil v nevarnosti. To je bilo najhuje takrat. Najbolj me je skrbel posel.

Pri zdravniku – prvič

Po enem mesecu, ko bolečina kar ni in ni ponehala, sem se odločila, da obiščem zdravnika. Ko sem mu povedala za bolečine v riti, ni niti pomislil, da bi se osredotočil na ta predel, ampak je kar zaključil, da težave dela hrbtenica. Kako je prišel do te diagnoze? Pač, pogledal je v moj karton, videl, da sem imela v preteklosti že težave s hrbtenico in to je to. Da bi karkoli še vprašal, kako se počutim, ko hodim, ko ležim, koliko časa lahko sedim, da bi pogledal, kako se držim, ko stojim, kako hodim, koliko se lahko sklonim, kje točno me boli … nič od tega. Sedela sem nasproti njemu, ko se je to odločil. Rekel je, da naj vzamem kak lekadol ali aspirin, ko me bo preveč bolelo in to je to. Ker sem se spomnila, da ima vsak zavarovanec pravico do fizioterapije enkrat letno, sem si rekla, da moram to izkoristiti. Vprašam ga, če mi lahko da napotnico. Napiše mi jo in potem jaz grem.

Kvaliteta življenja se je poslabšala

Sprva, kot sem omenila, me je najbolj skrbelo za delo, ki ga nisem mogla več opravljati. Kmalu pa to ni bil več glavni problem, saj tudi z otroki nisem mogla več biti tako kot bi želela. Joj, ne sedeti na meni, me boli rit. Mami, igraj se igrico z mano. Joj, ne morem, me boli rit. In potem sem podzavestno začela iskati položaje, v katerih sem razbremenjevala boleči predel. Samo tako sem lahko kdaj pa kdaj sedela. V avtu je bilo najhuje. Zaradi teh prisilnih položajev me je ščasoma začel vedno bolj boleti tudi križ in celoten hrbet. Vedno težje je bilo tudi hoditi dlje časa, stati in tudi ležati.

Google ponudi rešitev

Ker nisem dobila nobenega pravega odgovora od mojega zdravnika, sem sama pogooglala in našla kar nekaj podobnih težav na tujih spletnih straneh, ki so jih opisovali ljudje. Izvedela sem, da tam notri nekje leži mišica piriformis, ki lahko dela takšne težave, kot sem jih imela jaz – sindrom piriformis. Vesela sem bila, da sem našla rešitev, saj je bilo ogromno videov, kako to težavo rešiš – z vajami, z raztezanjem te mišice naj bi težava v 14 dneh bila odpravljena. Pridno sem začela z vajami. Nič. Po enem tednu nič bolje, po drugem tednu nič. Stvari so se samo slabšale. Bolečina se je razširila še po nogi navzdol in celotno levo stran medenice. Ko je minil še en mesec, sem se odpravila spet k zdravniku.

Pri zdravniku – drugič

Zdravnika ni bilo, bila je pa mlada zdravnica, ki ga je nadomeščala. Ko ji povem mojo situacijo, mi hladno odvrne: “ja, kako naj vem, da imate težave, če ne pridete k zdravniku.” Tako da bi očitno morala kar naprej sedeti pred čakalnico, dokler ne bi bilo bolje, ali kaj. Tega res nisem vedela, saj menim, da bi bilo veliko lažje vsem nam in zdravnikom, če bi ljudje hodili k zdravniku samo takrat, ko bi bilo to res potrebno. Čeprav verjamem, da vsi tisti, ki pridejo, menijo, da je potrebno. Da se vrnem k zdravnici. Predpiše mi nalgesin forte, ki naj bi ga jemala deset dni vsak dan, saj naj bi to pozdravilo morebitno vnetje. Ok, začnem jesti tablete, po petih dneh pa opazim, da mi začnejo otekati noge in trebuh. To je bila reakcija na tablete, zato prekinem. Grem k zdravnici, ji to povem in mi predpiše druge tablete. Nočem jih več vzeti, saj mi njihov način soočanja z mojim problemom ni dajal nekega zaupanja. Odločila sem, da zamenjam zdravnika.

Pri zdravnici – tretjič

To zdravnico, ki dela v zasebni praksi, poznam, zato sem jo vprašala, če ima prostor še za kakšno pacientko. Privolila je in kaj kmalu sem bila že na vrsti. Njen pristop je bil popolnoma drugačen. Postavila mi je ogromno vprašanj, pregledala in pretipala me je, poslala me je na RTG hrbtenice in MR, naročila krvne preiskave … skratka, vzela me je resno.

RTG in MR in krvne preiskave so bile v mejah normale. Zato sva obe zaključili, da bo po vsej verjetnosti res šlo za piriformis. Ker sem čakala na fizioterapijo, sva za zdaj zaključili.

Fizioterapija zgrešila bistvo

Fizioterapijo sem čakala 10 mesecev. Ves ta čas pa sem se spopadala s temi zoprnimi bolečinami, včasih so bile tako neznosne, da sem se zjokala. Partner mi je bil v veliko pomoč, saj me je včasih vsak dan po eno uro ali več masiral, da sem čutila vsaj malenkostno olajšanje. Moram priznati, da ne maram tablet. Mogoče bi bilo vse skupaj veliko lažje, če bi se filala s protibolečinskimi tabletami, vendar se nisem. Verjamem namreč, da s temi tabletami prikrivaš pravi razlog bolečine in pozabiš delati na temu. Hočem čutiti, kje je bolečina, kdaj se pojavi bolj in kdaj manj, kako mi je bolj udobno in kako manj … kajti samo tako lahko pomagam sebi in morda zdravniku, da najde rešitev.

Fizioterapija je mimo, za moje pojme je zgrešila bistvo. Sploh se ni dotaknila izvora problema. Bolečina je ostala in postala še hujša, še bolj neznosna, še bolj zoprna. Leto dni je že minilo in niti malo bližje rešitvi nisem bila.

Manualna terapija – novo upanje

Manualna terapija – ni kaj, poskusimo. Prvi pregled 60€, 5 x terapija 40€, skupaj 260€. Manualni terapevt me je temeljito pregledal. Po pregledu je ocenil, da bomo težavo vsekakor odpravili, vendar bo potrebnih vsaj štiri do pet terapij. Ocenil je, da imam zrahljano medenico in zato periformis povečano deluje. “To bomo mi rešili, brez skrbi”, me je potolažil. Navdušeno sem prišla na prvo terapijo, pa na drugo, na tretjo – hm, stanje se ni izboljšalo. Tudi po četrtem ne. En mesec premora in prišla sem še na peto terapijo.  Na koncu terapije mi reče, to bo to. Jaz ga debelo pogledam, češ, želim pojasnilo, on pa zaključi z besedami: “saj zdaj vas nič ne boli, kajne”, in me pospremi do izhoda. Šokirana ob tej zadnji “brci” skozi vrata, sem brez besed poravnala še zadnjo terapijo in odšla z mešanimi občutki skozi vrata. KAJ HUDIČA JE BILO ZDAJ TO? Nič mi ni bilo jasno. Bolj ko sem se oddaljevala od tam, bolj jezna sem postajala. Najprej na njega, ki me je tako brez besed odpravil, potem pa vedno bolj nase, ker nisem reagirala. Lahko bi zahtevala pojasnilo, lahko bi ga kaj vprašala, lahko bi … karkoli bi naredila drugega kot to, kar sem, bi bilo bolje. Res, bila sem čisto nesrečna. Spet sem tam, kjer sem bila. Sama, brez pomoči, brez diagnoze, brez rešitve.

Fiziatrija

Ne bom odnehala. Gremo dalje. Pri fiziatru še nisem bila. V Izoli, v moji bližini, najdem zasebno fiziatrično ordinacijo. Naročim se kar po e-mailu. Še isti teden v petek dobim datum. Kmalu zatem dobim spet sporočilo od njih, naj jim malo opišem težavo. Pošljem jim kratek opis in kmalu zatem njihov odgovor, ki mi niti najmanj ni bil všeč. Kar srh me je spreletel po telesu, ko preberem, da priporočajo, naj naprej naredim UV trebuha, šele, ko bom imela izvide, naj jih zopet kontaktiram, da postavimo nov datum. Bila je sreda. Če bom čakala na UV z napotnico, bo to spet kakšne tri mesece minilo. Spet bom morala samoplačniško, si mislim. Vseeno prej pokličem mojo zdravnico in ji povem o vsem tem. “Pridi v petek dopoldne k meni, ti naredim jaz UV trebuha,” mi reče. Presrečna se ji zahvalim in sporočim fiziatrinji, da naj datum kar ostane prvoten, saj bom imela v petek že izvide.

V petek torej naredimo UV trebuha – vse ok. Z izzvidom se napotim k fiziatrinji. Zelo prijazno me sprejme, me posluša ter prosi, naj se uležem na posteljo, da ultrazvočno pregleda predel, kjer me boli. Z ultrazvokom lahko vidi zelo globoko, pregleda mišice, tudi piriformis. Pove mi, da je piriformis normalen. Potem se pa premakne na predel, kjer močno začutim bolečino. Auuu, rečem in ona meni: “a tole vas boli” in še malce bolj pritisne na mesto, kjer nekaj opazi. Gospa, kalcinacijo imate, na narastišču mišic. To vas muči. In mi pokaže na ekranu. Okoli kalcinata pa še en velik krog vnetja. To bo to. “To je tisto, kar vam dela težave,” mi reče. Kar zjokala sem se od sreče in olajšanja, ker smo končno našli neko majhno 6 mm zadevo, ki mi več kot eno leto dela tako ogromne težave.

Kaj pa zdaj? Kako to rešiti?

Na napotnico lahko dobim ultrazvočno terapijo, ki pa po mnenju fiziatrinje ne bo učinkovita. Bolj učinkovita pa je terapija z udarnimi globinskimi valovi, ki pa je samo samoplačniška.

Grem z izvidi do zdravnice, ki pravi, da od tu naprej si moram pomagati sama. In tako bom tudi naredila. KER IMAM TO MOŽNOST. Na srečo! Takoj sem se naročila, po prvomajskih praznikih začnem. Veselim se že tega in vrnitve h kvalitetnejšemu življenju. Sporočim …

Ne morem pa, da ne bi pomislila na vse tiste ljudi, ki si ne morejo privoščiti kar tako iz žepa vzeti 200 €. Ne bi smelo biti tako. Zdravstvo bi moralo pomagati. Pa žal ne.