Dinozavri, mamuti in … stacionarni telefon!
”’Ali me je kdo klical na domačga?” je vprašala
”A to sploh še kdo uporablja?” je odgovoril!
Ja, se uporablja. In to največkrat takrat, ko pokličeš sebe na mobitel, ker si pozabil, kje si v pijanem stanju pustil telefon! In naše babice, tete in mame, seveda. Ko te pokličejo, da ti voščijo rojstni dan ali mami, ki na ”kulturen” način preveri, koliko se zadržuješ doma in da ti očita lekcijo, zakaj je vsak dan ne pokličeš. Ker SMS vzame čas in SMS-a brez očal ne more napisati in ker jo zmedeta lojtra in presledek na mobitelu!
Ko smo bili otroci, si nismo znali predstavljati življenja brez domačega telefona. Takrat mobitelov ni bilo. Zvonjenje telefona doma je pomenilo veselje, saj so največkrat prijatelji zatulili: ”Dej, prid čez 10 minut tja na klopco!” in v 15ih minutah je bila zbrana vsa druščina … brez mobitelov, brez nepotrebnih sms-ev. In mama te je dobila le v primeru, če si se pojavil v njeno vidno polje pred stolpnico ali ko je po Partizanski odmevalo:
”Adrijana, kosilo!”
”Čaki, mami, še 10 minut!”
”Pridi takoj, pasulj se ti bo shladil! … brez nepotrebnih zgrešenih klicev ter pregovarjanja po mobitelu!
Da, včasih je bil stacionarni telefon pravi car, sedaj pa se na njemu nabira prah, ko zazvoni se začudeno sprašuješ, kdo te moti. Policija, davčni urad, Interpol, mogoče? In če se že oglasiš na to napravo iz pamti-veka, vedno, ampak vedno naletiš na neko gospodično, ki ima samo ”par” vprašanj za anketo in te prosi za ”samo 2 minuti” tvojega časa. Po petih minutah še vedno odgovarjaš, zakaj si imel mačka po imenu Imbro, zakaj ne uporabljaš bio limone in zakaj imaš doma dišeči wc papir!
Domači telefon je kot bivši fant, katerega še vedno imaš rada, ker je po srcu dober človek, vendar ni pravi zate. Lepo ga je imeti v svojem življenju, a, roko na srce, ni ravno najbolj uporaben in potreben!
Sprašujem vas resno, dragi moji. Zakaj v letu 2015 še vedno imamo doma ”fiksni” telefon, ki mi še vedno vsakodnevno prinese 6 neodgovorjenih klicev, in, ne, niso od mami!?? Klonirajo se ovce in kaktusi, presajajo možgane in baje da nekje že tudi moški rojevajo, a vse to za prihodnost ima neki smisel. A stacionarni telefon? Zakaj to ni v muzeju poleg dinozavrov, mamutov, da ga kot fosil občudujejo upokojenci ter mlajši nostalgiki? Kaj mi bo domači telefon z osnovnimi funkcijami, ko pa imam pametni telefon, ki me vsakodnevno J*** v glavo s svojimi forami??! Čakala bom dan, ko bom lahko svojim pravnukom pripovedovala:
”Veste kolikokrat smo hecali sosede na domačga? Ta telefon ni bil pameten, si ni zapomnil številke. Tisti občutek žlehtobe, ko si poklical zoprno in staro sosedo, ki je rabila konkretne minute, da je prišla do svojega telefona, se oglasila navdušeno, ter si rignil in spustil slušalko! In ko te je simpatija razjezila ter si vsa besna zabrisala slušalko na telefon ter se ob tem počutila kot največja zmagovalka!
In kaj je bilo najboljše v času ”domačih telefonov”? Ko smo se ob 10ih zvečer skrivali za stolpnico, mati pa se je na balkonu drla:
”Adrijana, ne misli, da te ne vidim, domov takoj!”
Tišina…
”Adrijana, ne bom se 5x drla čez balkon! Domov!”
Tišina…
”Adrijana, atiju bom povedala, ko pride domov, boš vidla!”
Tišina…
In ob 22.30 ji je bilo že nerodno se dreti po naselju … in tako smo ostajali do poznih ur zunaj in furali ignore LIKE A BOSS!! 😉
Adrijana
