Goveja juha – po navdihu moje babice
»Pa ne že spet juha!« Vzklik mojega otroka, ki že sedi za mizo, me prikuje na mesto. Pred njim se v krožniku hladi juha. Goveja juha, z rezanci in kolobarčki oranžnega korenčka.
»Prosim?« pristopim k mizi in sedem za mizo.
»Mami, to ni juha, to je meso, ki je v vodo izločilo svoje sokove, zdaj pa me siliš tole jesti!« iz rok mi pade žlica.
»To je juha, meso kuhano v vodi, dodala pa sem zelenjavo, da poostrim okus.» vztrajam pri svojem.
»Mami, v banjo mi natočiš vročo vodo in jaz sedim v njej. Jaz sem meso, ki se kuha. Pa sem probal to »mojo juho« v banji in povem ti – ni dobra! »
»Ampak, to ni isto, juha je kot ekstrakt koristnih in uporabnih aminokislin in beljakovin, ki so v govejem mesu, ne pa ti in umazanija, ki se spere iz tvoje kože! « Ogorčena sem nad primerjavo! Mali me gleda preko mize z velikimi sivimi očmi. Nič mu ni jasno. Jaz pa se zavem, da bo ta njegova muha minila. Osem let je star… in se nasmehnem. Ne dam se več motiti, ko jem svoj krožnik juhe, za katero me je navdihnila moja babica.
Pripomočki za pripravo goveje juhe:
- žlica
- večji lonec s pokrovom (5 L)
- štedilnik
Sestavine za govejo juho po navdihu moje babice:
- kos govejega mesa (bočnik, v mojem primeru) in kost goveje lopatice
- zelenjava (čebula, strok česna, rumeni in oranžni korenček, paprika, gomolj zelene, peteršilj)
- sol, poper
- vodo
Postopek priprave goveje juhe:
Večji lonec napolnim z mrzlo vodo izpod pipe in dodam kos govedine. Babica je rekla, da je kos bočnika za “našo” juho najboljši kos mesa. Moja izbira je torej, logično, kos bočnika! Kateri kos govedine je primeren za pripravo goveje juhe, je sicer stvar okusa posameznika. Tudi brez kosti ne gre, torej dodam tiste ploščate kosti od lopatic, če jih imam, če pa jih nimam, pa gre tudi brez kosti. V lonec dam približno pol kilograma mesa. Kakšen gram več ali manj, ne šteje.
Vodo z mesom zavrem na štedilniku in sproti pobiram z žlico pene, ki plavajo na vodi. Hkrati tako tudi pazim, da mi bodoča juha ne prekipi. Čiščenje štedilnika sploh ni eno od mojih najljubših opravil!
S pobiranjem pen dobim bolj bistro juho. Včasih jih ne pobiram, le te pa se sčasoma, med kuhanjem, usedejo na dno posode. Juho na koncu precedim in ravno tako dobim bistro juho. Vse je prepuščeno času in moji volji v kuhinji.
Meso kuham brez pretiranega vretja, pravzaprav vre ravno toliko, da voda brbota, komaj opazno bistremu očesu. Po eni uri vretja mesa in vode dodam svežo narezano zelenjavo sol in poper. Izbira zelenjave je prepuščena okusu domače kuhinje. Nekateri obožujemo juho, če je meso komaj opazno v kopeli zelenjave. Torej, dodam sol, poper, ostrgan korenček, manjšo čebulo, prerezan strok česna, očiščeno papriko, košček očiščenega gomolja zelene in peteršilj. Vse skupaj kuham še eno uro. Vmes jo poskusim, da preverim slanost in okus. Saj veste, ni fajn, če juha izpade preveč vodena ali premalo slana ali preveč slana! Nič bat, vse se da popravit. Presoljeno juho lahko razredčim, a s tem tvegam, da dobim voden okus. Lahko pa juho razsolim tako, da enostavno dam kuhat poleg jajce ali dva, ki ju po dobrih desetih minutah odstranim.
Ko je juha kuhana, jo precedim in zakuham z rezanci. Zelo rada narežem še korenček in ga dodam v juho tik preden jo postrežem. Tudi kakšen listek svežega peteršilja ni odveč.
Goveja juha nedvomno sodi na naše mize že dolga desetletja. Je del tradicije skupnih kosil, kjer se je družina hote ali nehote morala usesti za mizo in pojesti, kar se je skuhalo, z žlico in s kruhom. Danes pa z žlico in zlatimi kroglicami.
Svojo govejo juho sem se uspela naučiti skuhati pri babici, ob nedeljah, ko smo dan preživeli pri njej. Še danes vonjam mešanico zelenjave in mesa, ki jo je v kuhinji oddajala vrela slana voda. Še danes, si želim, da nikoli ne pozabim njenega okusa. Okusa babičine juhe in njenega nasmeha, ki jo je prevzel, ko sem stala ob njej z žlico v roki.
