Fibromialgija in življenje 2 del.

od Maya · 23. 3. 2014

Deli:

Tako so bile za mano tri operacije in preboleli zoster. V treh letih se je organizem do konca izčrpal. Fibromialgija bi se, kot je navedeno v literaturi dr. Popoviča, ki se z njo posebej ukvarja, pojavila lahko zaradi:

ginekološke operacije
operacije križa
velikokrat izzove simptome herpes zoster

To so najpogostejši sprožilci teh simptomov. Jasno mi je, da nikoli ne bom vedela, kaj je vzrok, morda vse, morda eden od teh dejavnikov ali celo čisto kaj drugega. Je pa zelo naporno: bolečine v mišicah pri najmanjšem naporu, napor je že sama hoja nekaj sto metrov, problemi z želodcem. Bolečina če ješ. Bolečina če ne ješ. Izbiram hrano, ki mi nebi škodila. Napihovala, enkrat zapirala, drugič preveč odpirala. Stalne bolečine v trebuhu. Odločila sem se za makrobiotično prehrano, vendar sem nekje na sredini odnehala, si jo priredila, saj nisem mogla preživeti brez tekočine. Makrobiotika je krasna prehrana, vendar temelji na temu, da postopoma preidemo samo na žita, z minimalno zelenjave in tekočine. Pri FM pa je potrebno veliko tekočine, saj imamo probleme s suhostjo ust, sluznic …

Da ne omenjam kratkoročnega spomina. Še preden se obrnem, že pozabim kam in kako. Dokler sem vozila, sem si napisala listek in ga imela s sabo, da sem vedela, kam grem na Sočo ali v Tuš.

Drevo mi govori …

Res je to težka borba samega s sabo. Poleg bolečin v nogi iz križa. Junija in novembra sem vsako leto po drugi operaciji preživela najmanj 3 tedne v bolnici, hernija se je ponovila še 4 krat, vendar operirati niso več, saj niti ni pomagalo za dolgo, niti si niso več upali, saj so živci že kar precej poškodovani.

Včasih pozabimo življenje …

Tukaj pa se skoraj dobesedno skriva naslov

Vse se prepleta. Skupek vseh bolečin je včasih tako neznosen, da ne vem ali bom še tako močna in se borila. Včasih želim, da se vse konča, umiri. Večkrat imam težave s srcem. Vem da zaradi živcev, saj skoraj ni dovolj velike tabletke, ki bi me umirila.

Ležala sem zunaj na sončku, utrip je norel, jaz pa mirna, zaželela sem si, da v miru zaspim …, da končno ne bi čutila nič več, da otrpnem, odidem … vsega imam dovolj…, da mož končno spi v miru, ne da me celo noč posluša kako “jaukam”, celo vpijem od bolečine, podnevi dostikrat preklinjam, saj imam dovolj…dovolj..

Ravno sedaj sem izvedela, da je stanje, v katerem sem trenutno, predvideno.

Zdravila so tako močna, da mi stranski učinki marsikdaj preprečijo, da jih sploh vzamem. Zjutraj se zbudim s tako oteklimi rokami, kot da imam balone, ne roke. Res dvakrat premislim, če se le da, potrpim samo s tramalom podobnimi zdravili. Če se ne da, pač močnejše, a vem, da na drugem koncu puščajo večje posledice. A bolečina velikokrat premaga razum.

Velikokrat sedim zunaj, srečo imam, da sem doma v naravi. Od pomladi do jeseni rada strmim v drevesa in berem, kaj mi pišejo z listjem. Čudna navada, ampak meni je to kot knjiga, vedno kaj novega zvem. Vsak veter je nova zgodba.

Upanje umre zadnje …

Sedim in premišljujem…..najbrž sem, ne vem, morda..sem v prejšnem življenju kaj zelo zelo hudega naredila, da me v tem spremlja tako trpljenje in bolečina. In, ko se zmenim z kakšno še nepoznano osebo, rečem: » No, mene ni težko zgrešiti, rdeče bergle, to sem jaz…«