A moram spet na cepljenje? Vuf!

Še en marčevski dan, kot zadnje dneve vsak drug. Kaj je lepšega, kot če lahko združiš prijetno s koristnim? Za vse, ki imate domače ljubljenčke, veste, da ravno v teh dneh poteka letno obvezno cepljenje psov proti steklini. Vsakoletna domislica, ki vaš žep še dodatno izprazni. A kako majhna cena za vse, ki vemo, kako zdravilne živali znajo biti, ki so za nas neprecenljivi zaklad v malem.

Preden se odpravimo k veterinarju, je najprej na vrsti nujen jutranji sprehod, kjer si tako pasji prijatelj kot mi pretegnemo ude in zaženemo naše telesne tekočine. Priznati moram, da je hkrati odlična krinka, da se naš kuža kar dodobra utrudi in hkrati ublaži njegov odpor do veterinarja. Tudi čuditi se ne morem, glede na prav neoseben odnos večine veterinarjev, pri katerih je bil.

In kje je lepše, kot v gozdu, kjer ptice prepevajo in vse zeleni? Kakor smo zadnje čase obdani s hrupom od vsepovsod, je to le še en pameten pobeg v ‘tišino’ narave, ki je najbolj zdravilna za človekovo energijsko telo. Jutro je hladno s prečudovitim sončnim vzhodom. Žarki kmalu ogrejejo ozračje, tako da vsi odvečni kosi oblačil letijo z nas kot po hitrem traku. Naš pasji prijatelj pa razposajeno prevohava pot pred nami. Odločimo se, da se vzpnemo na bližnji hrib, priljubljeno destinacijo lokalnih in okoliških pohodnikov. Pohod je časovno odmerjen glede na “zasoljenost” in pikantnost teme pogovora v predvsem žensko obarvani skupinici, ki kar viša utrip. A vse luštne stvari se hitro končajo (zakaj je temu tako?) in že smo bili na poti do veterinarja.

Imeti psa je tako, kot da imaš dojenčka, saj tudi ne zna govoriti in potrebuje oskrbo. Vsi z domačimi živalmi moramo priznati, da se radi odzovemo na izkušnje, pohvale ali kritike, ki jih slišimo od ostalih skrbnikov živali. So najboljše priporočilo. Roko na srce, ljudje to delamo tudi zase – za osebnega zdravnika, kje je boljši zobozdravnik, okulist … Vse pogosteje pa se ustavi tudi pri ceni storitev. A o tem kdaj drugič.

Letos smo se odločili zamenjati veterinarja, saj nam je na uho pricurljala novica, da v Slovenskih Konjicah obratuje zdravnik za male živali, ki dela s srcem in dušo. Ja, malce vožnje do tam, a nič zato. In fant, kako psi čutijo, kam pridejo. Naš kuža Link je skočil ven iz avta, a v hipu, ko se je obrnil proti stavbi, je že bil nazaj v avtu. Ni ga bilo težko zopet dobiti ven in s korenjakom smo pogumno vstopili. Že čakalnica je bila prav svetel prostor, a naš kosmatinec je bil še vedno prestrašen. Iz ordinacije pride nadvse prijazen možakar, veterinar, ki nas vse pozdravi in vpraša, kaj želimo, ko mu povemo, da smo prišli opraviti letno cepljenje. »Malo bo za počakati, saj imam nekoga pred vami,« reče. »Seveda,« odgovorim in že ga ni več. Usedemo se, kuža pa medtem naredi krog in se skrije za stoli. Samo nekaj minutk in že smo na vrsti. A naš prijatelj noče vstopiti, zato pride prijazni veterinar kar v čakalnico in mu da cepivo tako hitro, da še sama komaj opazim. Link je bil zelo miren, gospod pa ga je po koncu še potrepljal za vzpodbudo. Prejšnje leto je bil rezultat cepljenja ogromen curek krvi, ki mu je pritekel na mestu, kjer je bil cepljen. Takrat sem se zgrozila. Tokrat pa sem se še opogumila, da sem veterinarja prosila za pregled zobovja in še nekaj malega poleg. Gospod Slavko je naredil vse z nasmehom ter z občutkom in Link sploh ni bil prestrašen, kot je bil navadno. Krasen odnos celotne ekipe te ambulante za male živali, saj so očitno izkazovali ljubezen in prijaznost, česar je naš kosmatinec vajen in kar živali še kako čutijo! Točno to je bilo tisto, kar smo že prej pričakovali, a tega nismo bili deležni. Ta prijazni veterinar nam je vlil zaupanje nazaj  v to stroko in sem mu zato resnično hvaležna. A najbrž je tako pri vseh stvareh. Pravijo, da kdor išče, ta najde. Samo zaupati je treba notranjemu glasu in, očitno, preveriti ustno izročilo.

Preden sem odšla za prijateljicami, ki so se z Linkom odpravile ven, sem bila še malo radovedna. Velikokrat rada zastavim vprašanje glede prehrane, in sicer, katera je najboljša za psa ipd. In vedno do sedaj so mi veterinarji poskušali prodati proizvode, ki jih sami prodajajo ter imajo zasoljeno ceno. V odgovor, katero hrano naj priskrbim Linku, da bo izgubil nekaj odvečnih kg, pa je vet. Slavko odgovoril, da je najboljši recept za to, da en teden zaužije manjše obroke. »Na telesu se bo poznalo, četudi bo občutek do količine še zmeraj ostal enak, kuža pa bo ostal zdrav,« in to je bilo ravno tisto, kar sem hotela slišati, ne še enega poskusa prodaje predrage hrane v malem paketu. Stara, dobra zdrava pamet! Odlično!

Ko sem prišla do avta, so me že čakale prijateljice in Link. Za izkaz poguma sem Linka nagradila s priboljškom in ogromno pohvalo s trepljanjem, in čas je bil, da se odpravimo domov. Po napornem dopoldnevu je izčrpani Link (predvsem zaradi straha pred cepljenjem) doma pojedel svoj obrok ter se utrujen zleknil na eden od svojih ljubših prostorov, kjer je zasmrčal v spanec. O, ja, psi res znajo smrčati!