Fibromialgija in življenje (1)

Kar nekaj je že napisano o fibromialgiji. Mislim, da samo kdor to doživlja, ve, s čim vse se mora spopadati.

Herpes zoster – pasovec

Po težki ginekološki operaciji, pri kateri sem za las ušla smrti, so se mi okoli pasu pojavi ogromni mehurji, veliki za otroško dlan, naenkrat, brez posebnih predhodnih znakov. Ker je bila sobota, sem obiskala dežurnega zdravnika, ki je diagnosticiral herpes zoster, znan kot pasavec. Vsi so se čudili, kako veliki mehurji so nastali. Za kapljico čez rob pa je poskrbel še dežurni zdravnik, starejši, zelo strogega videza, gospod, ki mi jih je kar pošteno napel, da to pač ni nujen primer, da se pride v soboto k dežurnemu zdravniku v zdravstveni dom.

No, k sreči so mi v lekarni dali predpisani antibiotik brez dodatnih stresov, saj so videli, da sem od bolečin že na robu obupa, na sebi pa nisem mogla imeti nobene tkanine, ker so mehurji žgali, koža bolela, tako da sem z eno roko držala srajčko proč od kože, z drugo pa “ordinirala” okoli antibiotika.

To je trajalo cele tri mesece, kljub jemanju antibiotikov so se pojavljali novi boleči mehurji, očitno je bila prva in edina doza zdravil prepozna in premajhna.

Junija pa sem šla na morje, se vrtela okoli nekega otroka, ki se je igral poleg in me ogovorjal. Mamica otroka me vpraša, kaj imam te mehurje , ko ji razložim, mi pove, da je zdravnica. Dala mi je nasvet, z zagotovilom, da bo bolje. Vitamine take in drugačne, da se dvigne imunost in stvar bo urejena.

Po enem tednu ni bilo nobenega mehurčka več. Končno konec,bolečine pa so ostale.

Zakaj opisujem vse to o pasovcu? Bolečine, ki so bile prisotne med pojavljanjem mehurjev, so ostale, se povečevale, čedalje bolj. Prišla sem do takega stanja, da sem po 50 korakih obležala s takimi bolečinami v nogah, da potem niti vstati nisem mogla. Ker pa sem se že 2 leti borila tudi proti operaciji hernije (križ), so se močno povečale tudi bolečine v hrbtenici. Res, čas od mojega 40. do 45. leta bi zelo rada zradirala, res se ga nerada spominjam, a obstaja. Tega se zavedam, posledice čutim se vedno vsako minuto.

Diagnoza FIBROMIALGIA

Ker po šestih mesecih bolečine niso izginile, me je osebna zdravnica na začudenje vseh v »društvu fibromialgija« poslala na preiskavo, kjer so njen sum potrdili. Odprla in zaprla sem še mnogo vrat v bolnišnicah, polikliniki, slikanja, laboratoriji …

Napor je bil prevelik, padla sem direktno pod nož. Operacija hernije L4-L5.

Osebna zdravnica me je napotila tudi do psihiatra, saj je videla, da se s tako hudimi vsestranskimi bolečinami ne bom mogla boriti sama, priznam, bilo je prehudo in preveč.

Kasneje me je gospa, ki je bila tudi v društvu, nejeverno gledala, saj so bili ona in še marsikdo prepričani, da ne bom več dolgo hodila z berglami, temveč da se bom vozila z njimi, ampak res sem levinja in to trmasta, prvi boj sem dobila.

Ker je moja psihiatrinja odšla, sem morala piskati novo. Prvič ko sem prišla k zelo priznani dr. psihiatrije, se začneva pogovarjati. Ko sem omenila »fibromialgija«, je skočila stola in začela vpiti, da je ta bolezen izmišljena, internetna prevara, da se to lahko vsak spomni in jamra, joj, kako so mi oči skočile z jamic. Nisem mogla verjeti, da se to sploh lahko zgodi in to od strokovnjakinje, kot je ona.

Tudi jaz sem ji povedala, kaj preživljam, kako boli, da ji ne želim, da stopi kdaj v mojo kožo. Bila sem prvič in zadnjič pri njej. Šokirana in sedaj celo seznanjena, kaj vse lahko pričakujem, kjerkoli. Izkušnje krepijo.

Zopet operacija

Pol leta je hrbtenica celo zdržala. Potem ponovno hernija, na istem mestu, obležala na tleh, hči me je oblačila, seveda niti do wc-ja nisem mogla. Hudo. Zopet rešilec, bolnišnica, operacija.

Tokrat je bilo veliko huje po operaciji. Ko sem se zbudila iz narkoze, je noga tako bolela, da sem kar poskakovala po postelji. Injekcije, umiritev, spanje.

Ko me je drugi dan fizioterapevtka na silo hotela dvigniti iz postelje, kot imajo v navadi, nisem hotela, niti mogla. Prijela me je in na silo potegnila. V tem je vstopila mami, padla sem po tleh, seveda so me spravili nazaj na posteljo in dokler je bila mami pri meni, ni bilo nikogar več,da bi me vlekel iz postelje.

Počasi sem se zopet postavila na noge. In hodila …