David in Goljat, en bolj znanih motivov v umetnosti, je bil velikokrat upodobljen tako v slikarstvu kot kiparstvu v skoraj vseh umetnostno zgodovinskih obdobjih. Ljubiti določeno umetnost je zelo subjektivno in sama najbolj obožujem tiste upodobitve Davida iz obdobja renesanse. Ne dolgo nazaj sem opisala meni najljubšega Davida, ki se mogočno dviga nad Firencami. Davida, ki ga je upodobil priznan umetnik Michelangelo. V tem italijanskem mestu pa lahko vidimo še dve upodobitvi tega motiva. Tokrat bom na kratko opisala tistega, ki ga je ustvaril Donatello in strnila svoje misli o njem.

DONATELLO, SAMOSVOJ FLORENTINČAN

Donato di Niccolò di Betto Bardi, vsem bolj poznan kot Donatello, se je rodil leta 1386 v Firencah. Kar veliko podatkov obstaja o njegovem življenju, vendar je le malo znanega o njegovi osebnosti. Vemo, da je bil znan po preprostem okusu ter zahteval umetniško svobodo. Veliko se je družil s humanisti, čeprav naj sam ne bi bil pravi intelektualec. Zapisi pričajo, da je bil Donatello dober poznavalec antične umetnosti. Njegova dela so navdihnjena z antičnimi primerki, ki pa jih je sam drzno preoblikoval. Donatellovi začetki ustvarjanja segajo še v leto 1400, kjer se je pri prijateljih umetnikih učil klesanja. Kmalu je postal član delavnice Lorenza Ghibertija. V Rimu je skupaj s Filippom Brunelleschijem sodeloval pri mnogih izkopavanjih, zato se ju je prijel naziv »iskalca zakladov«.

Kmalu se je začel ukvarjati z marmornim blokom, iz katerega naj bi nastal David, za katerega že vemo, da ga je dokončal Michelangelo. Donatellovo kiparjenje se je z vsem svojim bliščem prvič pokazalo v dveh marmornih kipih, Sv. Marku in Sv. Gregorju. Prvič po antiki se je človeško telo »vrnilo« kot samostojen ter funkcionalen organizem, poudarjen s prikazano osebnostjo. Okoli leta 1416 je iz kamna izklesal starozaveznega preroka, danes znanega pod imenom Zuccone[1], zaradi njegove okrogle, plešaste glave. Obeležen je z nasilnim realizmom. Veliko se je ukvarjal tudi z reliefi, kjer je odkrival nove tehnike oblikovanja.

Medtem je Donatello postal slavnejši s svojim oblikovanjem brona. Njegovi kipi so bili oboje, tehnični in umetniški dosežki. Ker so bila njegova dela nekaj posebnega in so se razhajala od takratnih standardov, sta se z Brunelleschijem močno odtujila, prijateljska vez se ni nikoli več zakrpala. Donatellovo kiparstvo je bilo do konca vznemirjeno zavoljo realizma na eni strani ter usmerjeno proti idealom antike na drugi. V njegovih delih se srečamo z različnimi podobami in občutji, npr. neukrotljivostjo puttov[2] na Prižnici v Pratu. Ravno ti reliefi pa so predhodniki za našega bronastega Davida, 1. akt v naravni velikosti človeka po antiki.

Leta 1443 so Donatella poklicali v Padovo, da postavi bronast konjeniški spomenik Gattamelati, strogemu Erasmu de Narniju (več si lahko preberete v prispevku o tem italijanskem mestu) . Kip je zelo zanimiv, saj motiv vrat na podstavku spominja na nagrobnik. Spomenik je sprožil velik škandal, saj so si v tistem času konjeniške spomenike lahko postavljali samo vladarji, ne pa navadni vojaki. V različnih delih najdemo mogočne vrtince čustev, zato lahko Donatellov stil označimo kot nervoznega in dramatičnega.

Ko je živel v Padovi, je Donatello preživljal ustvarjalno krizo. Od leta 1450 do 1455 je ustvaril samo dva lesena kipa, en izmed njiju je znana ekspresivna Marija Magdalena. Z njo so Donatellova prej mogočna telesa postala shirana ter prepredena s čustvi.

Zadnja leta življenja se je ukvarjal z dvema bronastima prižnicama v cerkvi Sv. Lovrenc ter leta 1466 pod vladavino družine Mediči umrl.

DAVID KOT PRAVA NESPODOBNOST

Bronasti David, prvi samostoječi akt v renesansi, z močno uravnovešenimi proporci, zbranimi v harmoničen kip, je en izmed najbolj klasičnih Donatellovih del. Brez dvoma je bil izdelan za zasebnika. Čeprav je njegova identiteta neznana, nekateri pravijo, da je bil naročnik sam Cosimo de’ Medici. Do izgona družine Mediči je kip stal na sredini njihovega dvorišča, kasneje pa so ga prestavili pred Palazzo Vecchio. Danes je vsem na ogled v Museo Nazionale del Bargello v umetnikovih rodnih Firencah.

ZANIMIVA INTERPRETACIJA

Kip je postal prava senzacija tistega časa; gol portret moškega, ki upodablja mladega Davida z dvoumnim nasmehom, ravno po boju, stoječega na glavi premaganega Goljata. Prav tu se je umetnik poigral s kontrastom med mladostjo in lepoto zmagovalca ter povsem premagano starostjo, ki daje delu močan dramatičen učinek. Take skulpture ljudje niso videli vsak dan. Mladenič samozavestno stoji popolnoma gol, le z lovorovim vencem na klobuku ter čevljih, opirajoč se na ogromen meč. Ravno s klobukom in čevlji se je Donatello posmehoval versko nastrojenim kritikom, ki bi bili lahko nezadovoljni z goloto svetopisemskega junaka, tako pa je lahko odgovoril, da v resnici sploh ni v celoti nag. Davidov klobuk naj bi bil slamnat, saj je na bitko prišel iz vroče puščave. Taka pokrivala so nosili pastirji in kmetje, da so jih ščitila pred močnim soncem. V nasprotju z Goljatovo vojaško čelado Davida klobuk ne ščiti pred udarci. Ravno to dejstvo pa je čudno, saj če bi Goljat nosil čelado, ga kamen ne bi smel poškodovati. Ampak na Donatellovem kipu je zanimiva ravno velikanova čelada, saj je na njej upodobljeno, kako angeli nosijo skrinjo zaveze. Ta prizor je del bitke proti Filistejcem, pri kateri so Izraelci na bojišče prinesli svoj najsvetejši predmet, skrinjo zaveze, v upanju, da jih bo Bog pripeljal do zmage. A Bog jim ni pomagal in ostali so poraženci.

Zaradi Davidove telesne šibkosti ter pomehkužene postave, so ga nekateri poistovetili s »sanjami za vsakega transvestita in fetišista« [1]. Ravno to pa je v kontrastu s kar smešno velikim mečem in nagoto, ki nakazuje, da je David premagal Goljata s pomočjo boga, ne pa s svojo telesno močjo. Tudi zaradi lovorovega venca si ga lahko interpretiramo kot zmagovalca, saj so v Rimu na ta način okronali prvake.

Donatellova nenavadna predstavitev Davida, ki se oddaljuje od klasičnih ter standardnih oblik heroizma, izraža več kot samo pripovedko o dveh biblijskih junakih. Zadnje interpretacije pravijo, da figura deluje kot hermafrodit[3], ki kaže na homoseksualnost. Kot potrditev te ideje na kipu vidimo pero, pritrjeno na čelado, ki se mu dviga med nogama ter ljubkuje stegno, kar naj bi nakazovalo na falus [2].

Kip od gledalca zahteva, da se sprehodi okoli njega, saj le tako lahko doume skulpturo kot celoto.

 

 

[1] bučka

[2] kip ali podoba navadno golega in krilatega majhnega otroka

[3] dvospolnik

[1] povzeto po Mary McCarthy (ameriška pisateljica, 1912-1989)

[2] Richard Stemp: The secret language of the Renaissance, str. 99