Odmev nerojenega bitja

Mama. Bila si moja mama. Ne veš, kako zavidal sem drugim angelčkom, ki so mi pripovedovali, kako lepo je na zemlji, govorili so mi o dišeči zeleni travi, o igriščih, kjer so se v rani mladosti igrali. Pripovedovali so mi o življenju in me pripravljali na mojo prvo življenje na zemlji. Tako sem se veselil ljubeče matere, ki mi bo pokazala brezmejno ljubezen, ki me bo varovala, ko me bo strah. Mama, zakaj nisi bila takšna kot druge mame? Zakaj si pustila, da moje življenje umre, še preden se je sploh začelo?

Ta leta rane mladosti so mi iz misli iztrgala vsako mero zdravega razuma. Živela sem le za svojo prvo ljubezen, katere imena se zdaj še komaj spomnim. Komaj sem pričela hoditi v Srednjo šolo, so se me polotili hormoni in tako ni bilo pomembno nič drugega kot on, žur, prepovedane substance in alkohol. Še ne stara 15 let sem odšla od doma kot najpametnejši človek pod soncem in z mislijo, da sem končno samostojna. Joj, ko bi le želela takrat koga poslušati.

Vsako jutro, ko mi je zvonila budilka, sem jo raje izklopila in čas preživela z ljubljenim moškim v postelji, ki seveda ni hodil v šolo in niti ni imel službe. Pa kaj, saj lahko živimo od ljubezni, glavno da je ljubezen, denar ni pomemben, sem razmišljala takrat. Včasih me je klofnil, včasih malo brcnil, včasih sem imela modrice, enkrat sem bila v bolnišnici na slikanju glave, ampak glavno, da je ljubezen. Saj sem bila sama kriva, kaj pa sem ga razjezila, naredila ljubosumnega ali pa ne skuhala kosila. Pri petnajstih sem odrasla, vem, kaj je prav in kaj ne, čeprav zažgem vsako palačinko in mi vedno vzkipi mleko. Vedeti bi morala tudi, da takšnega lepotca vsaka želi, vsaka mu piše in ga prisilijo v skakanje čez plot, ne pa da kričim nanj, da naj pusti druge na miru – le kdo si po takšnih nezaslišanih obtožbah ne bi zaslužil klofute.

Nekega jutra sem se zbudila s slabostjo v trebuhu, nikakor nisem mogla spraviti koščka hrane vase, ne kave, še cigaret mi ni dišal – pa sem bila takrat prava frajerka s cigaretom, ni šlo brez slabe škatle na dan. Po treh dneh neke čudne gripe, ki se me je lotila, sem se odločila da tako pač ne gre in šla k zdravniku. Po mojem opisu počutja me je osebna zdravnica vprašala: “Karin, morda nisi noseča?” Z izbuljenimi očmi sem jo pogledala in nadvse ogorčeno in pametno odgovorila: “Ne, lepo vas prosim, od česa pa – saj vedno paziva. Trebušno gripo imam,” sem diagnozo veselo postavila namesto nje, “sem jo že imela, počutim se isto, kot takrat.” Po dolgem pregovarjanju me je le prepričala, da vsaj iz preventive naredim test nosečnosti, samo toliko, da izključiva možnost. In sem ga naredila, test, in tako ugotovila, da sem s pomočjo priljubljenega moškega naredila tudi otroka.

Ne znam opisati svojih občutkov. Niso bili negativni, absolutno da ne, saj je v meni raslo bitje, ki je bilo moje – samo moje. Nihče mi ga ne more vzeti. Seveda družina ni bila takšnega mnenja, ne moja, ne njegova. Nastala je cela “štala” okoli moje nosečnosti in s tem tudi posledica, da sem bila prisiljena v splav. Kolikokrat razmišljam, da ni opravičila za storjeno, za svojega otroka bi se morala boriti na vse kremplje, nihče mi ne bi smel pognati takšnega straha v kosti, da sem se mu odrekla. A se je zgodilo. Nikoli si ne bom oprostila.

Od splava naprej nisem več oseba, kot sem bila včasih. Vedno mi nekaj manjka, vedno me boli srce. Tako sem ugotovila tudi, da moj priljubljeni moški ni edini na svetu, da kruto ravnaje z mano ne pomeni ljubezni, ampak da si me lasti. Ker sem bila veliko tudi lačna, sem ugotovila, da se od ljubezni ne more preživeti. Tako sem čisto na dnu, zavoženim prvim letnikom, splavom in brez ščepca samospoštovanja začela na novo. Doma med ljubljenimi, čeprav sem nekega dne komaj čakala, da grem od doma, sem bila srečna, da sem prišla nazaj. A nikoli ne bom mogla popraviti storjenega.

Še vedno sanjam, da mi majhno bitje v sanjah govori: “Bil sem v tebi, želel sem živeti. Tako sem te imel rad, ti pa si vedno samo jokala. Nikoli me nisi pobožala in rekla, da se mi ne bo nič zgodilo, da me imaš rada. Zakaj si pustila, da me mrzle roke iztrgajo iz tebe, zakaj me nisi želela? Želel sem samo imeti mamo, zakaj nisi takšna kot druge mame?”