Ni se potrebno dokazovati za popolnoma nič na svetu!
Stalno dokazovanje je stalna praksa večine ljudi, to sem včasih počela tudi sama. Neprestano sem si želela dokazati, da sem nečesa resnično vredna, v resnici pa mi tega ne bi bilo treba početi. Človek že s samimi dejanji in ravnanjem kaže svojo vrednost. Vredna sem bila mirnega življenja ter spoštovanja že samo zaradi tega, ker sem in obstajam.
Vendar pa takrat še nisem dosegla stopnje zavedanja, na kateri sem danes. Zato se nisem niti zavedala, koliko časa in energije porabim za nekaj, kar sploh ni imelo smisla in nekaj, kar ni imelo bistvenega vpliva name osebno. Zaradi takratnih nepredelanih vzorcev v sebi pa sem bila prepričana, da je prav kar počnem. Naučila sem se tudi, da si moram res močno zaslužiti to, da me nekdo ceni, prepričana sem bila v to, da si moram spoštovanje zaslužiti z dobrimi dejanji in s tem, da brez ugovarjanja ponižno pokimam z glavo vsakič, ko mi nekdo to naroči. To sem počela, brez, da bi izrazila mnenje, ki sem ga takrat sama pri sebi imela.
Ves čas sem bila sveto prepričana, da se moram dokazati da sem dobra, da sem se spremenila in da si že zaradi tega zaslužim to, da se me ceni in spoštuje.
Dolga leta sem živela s tem prepričanjem in zato tudi ves čas v neki svoji lastni otopelosti, ko sem samo čakala, da bom končno nagrajena za svojo pridnost in pohlevnost kot neka najbolj pridna, mala punčka, ki je vedno nagrajena za svoje vzorno obnašanje. Na te lepe in sladke nagrade sem čakala leta in leta, a jih ni bilo. Ni bilo tiste »sladke lizike«, ki bi razsvetlila moj obraz in ni bilo tiste »sladke čokolade«, ob pogledu na katero bi se moje oči zasvetile.
Nič se ni zgodilo. NIČ ni bilo drugače.
Vse je ostalo isto in edina stvar, ki je bila drugačna, je bilo to, da sem bila iz dneva v dan bolj utrujena od stalnega dokazovanja sebi in drugim, da sem se spremenila.
Vse je bilo zaman in popolnoma vse je je bilo brez smisla, vse dokler se nisem začela res jasno zavedati, da ne bo nič drugače, dokler ne bom začela sama nase gledati drugače in dokler ne bom prekinila tega naučenega dela, da sem lahko dovolj dobra samo, če sem popolna in idealna.
Začela sem korak za korakom in začela sem si postavljati naslednja vprašanja
Zakaj in komu na čast se je v resnici potrebno sploh komu dokazovati?Je to sploh potrebno ali pa je to početje samo moja navada, ker so me tako naučili?
So me res tako zelo programirali, da sem vredna najboljšega samo v primeru, da sem kar se da popolna v vseh pogledih?
Zakaj je potrebno sploh tekmovati v tem da smo najboljši?
Zakaj se moram res »ubijati« za pridobivanje spoštovanja do mene osebno in zakaj se sploh uničujem za to, da bi me ljudje začeli ceniti?
Zaradi koga sploh to v sami resnici počnem? Zase, ali da zadostim pričakovanjem vseh ljudi in okolice do mene?
In danes tudi vam postavljam vsa ta vprašanja ter vam razkrivam VAŠO edino resnico.
Malo se ustavite in vendarle enkrat globoko zadihajte! Ni potrebe po tem, da se dokazujete znova in znova kdo ste in zakaj ste!
Recite stop temu vrtincu ter se končno začnite zavedati tistega kar je res pomembno!
Si, kar si in takšen/takšna si najboljša verzija sebe.
Naj te nihče ne prepriča v nasprotno, kajti kaj je potem tisto kar ti sploh še ostane, da je res samo Tvoje? Kateri del Duše ostane potem tisti res tako tvoj, samo tvoj Avtentični del unikata?
Vedi, da si sedaj ravno to, kar je potrebno, da v tem trenutku si. Tega trenutka ti ne sme nihče vzeti in nihče ga ne sme spremeniti kajti samo Ti, da, samo Ti, veš zakaj je ta trenutek pomemben Zate ter za Tvoje, samo tvoje, prihodnje poti.
Zakaj si dovoliš to stalno dokazovanje? Zakaj se moraš na vso moč truditi, da te spoštujejo/cenijo? Mar nisi že utrujen-a od tega stalnega vrtinca? Mar ni tvoja Duša že skoraj shirana, ker v napol spečem stanju stalno moleduje za drobtine?
Veste, dragi moji bralci …
Leta in leta sem se znova in znova dokazovala. Trudila dokazati, da sem se spremenila in, da sem drugačna.
Leta in leta sem moledovala za to, da se me spoštuje/ceni.
Leta sem bila ujeta v svoji lastni kletki, ki mi je jemala vse. Trudila sem se do konca, da bi od okolice dobila priznanje, da bi pridobila spoštovanje ter, da bi me cenili in za vse to sem garala, za to sem se mnogo prejokala ter za vse to sem neštetokrat prosila vesolje naj se že enkrat vse to le zgodi.
A to sem si počela, ker sem imela napačno predstavo o sebi.
Živela sem v iluziji in sem mislila, da si to zaslužim samo zato, ker sem se spremenila in da si zaslužim zato, ker mi to pripada.
Utrujala sem samo sebe z napačnimi pričakovanji, z napačnimi pogledi in samo sebe sem držala na enem mestu, ker sem mislila, da se mi godi največja krivica. A vendar največjo škodo sem delala samo sama sebi. Največje težave sem si nakopala sama.
Niso me ubijali ljudje, ki me niso cenili. Niso me uničevali ljudje, ker me niso cenili. Niso me niti držali na enem mestu ljudje, ker me niso priznavali.
Vse to sem počela popolnoma sama, saj nisem razumela, nisem dojela, da se mi ni treba dokazovati drugim ljudem, kajti pri vsem tem je bilo pomembno samo to, kako jaz vidim sebe. Pomembno je bilo to, da sem se naučila svojega lastnega samospoštovanja in, da sem začela ceniti samo res sebe skozi tiste prave vrednote, ki sem jih imela v sebi.
Ko sem sprejela sebe točno takšno kakršna sem, ko sem sebe tako začela videti v pravi obliki samo skozi sebe, ko se samo sebe res začela globoko spoštovati ter ceniti in ko sem samo sebe v celoti priznala brez da sama sebi lažem, se je moj svet takoj obrnil na glavo.
Ljudje so me začeli opažati v taki obliki, kakor sem. Ljudje so me začeli spoštovati, ker sem jim sama izkazala spoštovanje. Ljudje so me začeli ceniti, ker so videli moje prave vrednote.
Seveda so me opažali, ker se nisem več skrivala za masko in seveda so me začeli spoštovati ter ceniti, ker so spoznali, da jaz s to mojo drugačno preobleko tega več ne prosim, ampak si ga preprosto »vzamem« s tem, ko si končno postavljam meje.
Zato, dragi moji bralci ne pozabite, da naša notranjost se bo vedno odražala v naši zunanjosti natanko takšna kot je, le-te namreč ni mogoče prikriti, še manj pa jo spregledati. Četudi nam morda uspe se enkrat temu delu izogniti, se nam res zelo kmalu spet pojavi na naši poti, a takrat z bolj burnim in jasnim sporočilom, da je potrebno to videti na pravi/realen način.
