Ženske rade telefonirajo. Pa res?
Da ženske rade telefonirajo, je le še eden izmed množice stereotipov o predstavnicah nežnejšega spola. Morda smo nekatere res bolj komunikativne kot moški, a to še ne pomeni, da vse rade klepetamo tudi po telefonu. Ne le, da ne telefoniramo rade, nekaterim predstavlja telefoniranje pravo nočno moro. Težko verjamete? Pa vendar nas je kar nekaj, ki uberemo raje kakšno drugo možnost komunikacije, kot telefonski klic.
Ne vem od kod izvira ta odpor, a zase lahko povem, da mi vsak pogovor preko telefona predstavlja napor. Vsakič ko zaslišim zvonjenje telefona me rahlo zmrazi, nato pa se posebej pripravim, da se bom oglasila. V mislih preletim možne scenarije pogovora in vadim, kako bom odgovorila. Zato moj telefon vedno zvoni dolgo, preden zberem pogum, da se oglasim. Večkrat pa imam zvonjenje kar utišano, da ne doživljam kar naprej stresa, ki mi ga povzročajo telefonski klici.
Telefoniranje mi predstavlja pravzaprav neke vrste motnjo. Zvonjenje telefona zmoti moj ritem, prekine tok mojih misli, razbije rutino. Zato imam raje predvsem pisno komunikacijo, da lahko odpišem ko imam čas, energijo in sem pri volji za to.
Le s peščico oseb se slišim pogosteje in je pogovor z njimi bolj sproščen. Za vse ostale telefonske pogovore pa v mislih ponavljam besedilo, ki ga bom povedala, šele nato vtipkam številko oziroma izberem izmed stikov v imeniku. Tudi pred samo vzpostavitvijo klica večkrat preverim, da kličem pravo številko, saj me je groza, da bi poklicala koga, ki ga nisem nameravala. Običajno si zapišem podatke zaradi katerih kličem, ker se bojim, da bom pozabila katero izmed pomembnih informacij in me je strah, da bi se osramotila pred osebo na drugi strani.
Če je le možno, poiščem kakšno drugo vrsto komunikacije. Zame je stresno že naročanje k zdravniku ali frizerju. K sreči je vse več institucij, kamor se lahko naročiš pisno. Zato sem zelo vesela, če uspem izbrskati naslov elektronske pošte in tako vzpostavim kontakt. Če pa to ni možno, skušam doseči, da telefonski klic namesto mene opravi kdo drug. Običajno mož. 🙂 Veliko lažje mi je prehoditi pol mesta, da se osebno z nekom pogovorim, kot pa dvigniti slušalko, oziroma bolj pogosto, vzeti mobilni telefon in poklicati. Tudi klasične pošte se poslužujem, zato je kdo nemalokrat presenečen, ko mu poštar prinese moje pismo, namesto telefonskega klica.
Morda se odpor do klicanja skriva v strahu, da bi si oseba na drugi strani narobe razlagala moje besede, da me ne bi razumela, ker ne bi videla mojega izraza. Neverbalna komunikacija je namreč zelo pomembna in če je onemogočena, torej nas oseba ne vidi, lahko hitro pride do šuma v komunikaciji. In tudi obratno. Če sama ne vidim reakcije osebe s katero se pogovarjam, se težko prepričam o pomenu izrečenih besed. Zame je namreč zelo pomembno, da so stvari jasne, da ni nobenih dvomov o dogovorjenem. Čeprav, tudi razni videoklici zame predstavljajo podobno nočno moro. Morda se težava skriva tudi v tem, da pisna komunikacija ostane nekje shranjena in lahko za nazaj pogledam zapisane besede, govor pa v trenutku izgine in tega ne morem več analizirati za nazaj. Delo telefonistke tako ni ravno moja sanjska služba.
Če me boste naslednjič brez uspeha skušali priklicati, imate sedaj razlago, zakaj se morda ne oglasim. Zelo verjetno boste dobili od mene dolgo sporočilo ali elektronsko pošto. Torej mi je mar za vas, si vzamem čas in z veseljem klepetam preko raznih drugih novodobnih komunikacijskih načinov, ki vključujejo tipkanje ali pisanje, le telefoniranja in klicev ne prenesem.