Dobra smrt ali evtanazija
Tema, ki že nekaj mesecev vihari po slovenski strokovni in laični javnosti. Pravica umreti dostojanstveno, brez bolečin, pravijo zagovorniki. V trenutku, ko bolezen ukrade dostojanstvo in posamezniku nadene neprepoznavno masko, naj trpeči sam odloči, kdaj želi na oni svet. Optimisti pa odvrnemo: Je življenje sploh kdaj ne vredno življenja?
Na spletu naletim na posnetek štirinajst-letne punce iz Čila, ki je zaradi cistične fibroze, težke neozdravljive bolezni, pri kateri je povprečna življenjska doba 36 let, dvignila roke nad življenjem, in v posnetku prosi predsednico države za dovoljenje za njeno evtanazijo. Ne obsojam je, ker ne razumem njenega trpljenja. Živimo v svobodnem svetu, človek ima pravico, da sam odloča o svojem življenju, sam si lahko izbere način zdravljenja ter lahko vnaprej izrazi, da ne želi oživljanja. A povsem druga igra pa je zahtevati lastno usmrtitev. V preteklosti je bila dilema preprostejša, saj so vsa velika verstva, krščanstvo, budizem, judaizem, evtanazijo zavračala ter odločitev o življenju in smrti prepuščala t.i. višji sili. Danes si želim, da bi trpeči poleg čim boljše paliativne oskrbe, sočutja in bližine svojcev, imeli tudi upanje.
Po tem, ko je v slovensko javnost prišla informacija o domnevnem izvajanju evtanazije v Ljubljanskem Kliničnem centru, se je pospešeno začela debata o morebitni legalnosti ter moralni ne/dopustnosti evtanazije. Trpeči bolnik lahko z vnaprej izraženo voljo izrazi, da se mu ne podaljšuje življenja z oživljanjem oziroma intenzivno nego. Zdravnik mora to voljo spoštovati in slednje ni sporno. Polemizira pa se o drugih oblikah evtanazije:
Aktivna evtanazija: sem sodi samomor z zdravniško pomočjo ter dejanja zdravnika, ki so usmerjena k usmrtitvi bolnika, kot je na primer dodajanje smrtonosne injekcije kalija v primeru domnevne evtanazije v UKC.
Pasivna evtanazija: gre za opustitve ali prekinitve zdravljenja, katerega namen je podaljševati bolnikovo življenje, ko zdravniki spoznajo, da bi nadaljevanje zdravljenja samo podaljševalo bolnikovo agonijo in trpljenje, bolnik pa nima možnosti ozdravitve ali preživetja brez hudega trpljenja.
Poleg dveh vrst evtanazije poznamo še pojav terapije z dvojnim učinkom. Gre za primere, kjer zdravnik bolniku hude bolečine blaži z vedno večjimi odmerki najmočnejših zdravil (na primer morfijem). Zdravnik se zaveda, da bo bolnik zaradi vse večjih odmerkov umrl prej, kot bi ga usmrtila njegova bolezen. S tovrstno terapijo se bolniku olajša zadnje ure njegovega življenja. Zakoni te prakse ne prepovedujejo in je v splošnem etično povsem sprejemljiva.
Po anketi Dela, opravljeni v januarju 2015, ima evtanazija podporo slovenske laične javnosti. Izmed 400 vprašanimi, 57 % anketirancev podpira možnost evtanazije. Podpora javnosti seveda ni dovolj za legalizacijo, strinjati se mora namreč stroka (medicinska, pravna, etična), ki pa je na srečo bolj seznanjena z vsemi pastmi, ki jo prinaša evtanazija. Glede tako resne teme, bi se morali nujno zgledovati po predhodnikih, ki evtanazijo dopuščajo in njihove izkušnje kažejo, da lahko evtanazija kaj hitro postane sredstvo za resen pritisk na ljudi, ki za družbo niso več potrebni v polni meri. Govorim o starostnikih, dementnih, depresivnih, ljudeh z duševnimi motnjami. Na možnosti zlorab opozarja tudi slovenska stroka, predsednik komisije za medicinsko etiko Božidar Voljč ter predsednik Zdravniške zbornice Slovenije Andrej Možina.
Zdi se, da je v državah, kjer izvajajo evtanazijo, le ta presegla meje pravice do t.i. dobre smrti neozdravljivo bolnemu in trpečemu ter prerasla v pomoč pri samomoru ljudem, ki si želijo usmrtitve tudi zaradi drugih okoliščin. Tako na primer v Belgiji beležijo primer evtanazije ostarelega para, ki sta si želela smrti, ker sta se bala osamljenosti. Duh iz steklenice je v največji meri ušel na Nizozemskem, kjer so evtanazirali žensko zgolj zato, ker ni želela živet v domu za ostarele.
Evtanazijo v različnih oblikah in pod različnimi pogoji izvajajo v Belgiji, na Nizozemskem, Danskem, Finskem, Franciji, Norveškem, Švedskem, v Švici idr. Po uradnih podatkih število evtanaziranih v Belgiji skokovito raste, v povprečju zdravniki evtanazirajo do 5 ljudi na dan. Evtanazijo izvajajo tudi za bolne osebe, mlajše od 18 let. S tem je postala Belgija edina država na svetu brez starostne omejitve. Na Nizozemskem je bilo v letu 2013 evtanaziranih 650 otrok ter 42 duševno bolnih ljudi. Upravičeno stroka v zvezi s tem opozarja, da je izvajanje evtanazije ušlo izpod kontrole. Med drugim so evtanazirali zdravega, a osamljenega moškega ter zdravo, a gluho žensko. Na Nizozemskem beležijo 151 % rast v številu smrti z evtanazijo v zadnjih sedmih letih. V večini primerih je šlo za bolnike z rakom, poleg njih pa tudi ljudi z demenco.
Izkušnje iz tujine nam pri zdravi pameti ne bi smele biti všeč in je prav, da se javnost, ki se v anketah opredeljuje za evtanazijo, zaveda vseh, še posebej negativnih izkušenj. Prav je tudi, da ta ista javnost ve za vse tiste čudeže življenja, ki so črne napovedi glede poteka zdravljenja in pričakovane življenjske dobe, presegli. Stephen Hawking je živo pričevanje takega čudeža. Danes 71 – letni britanski znanstvenik, ki živi že 50 let dlje, kot pa so mu zdravniki zaradi bolezni gibalnih nevronov napovedali. Bolezen ga je obsodila na invalidski voziček, l. 1985 pa je skoraj umrl. Zdravniki so mu ponudili odklop od aparatov, ki so ga ohranjali pri življenju, a je njegova soproga to zavrnila. Od tedaj lahko govori zgolj z sintetizatorjem govora, a kljub temu je postal največji živeči znanstvenik na svetu. Verjetno bi se strinjal z mano, da je življenje vedno vredno življenja.
