Dnevnik sodobne gospodinje

Moja babi je vedno govorila: »Gospodinjsko delo je najbolj nehvaležno delo, kar jih je. Če je narejeno, ga noben ne vidi, ko pa ni, pa čisto vsi!« Kar lepo število let je minilo, da sem v popolnosti dojela to njeno modrovanje. Sama ne morem verjeti, kdaj in predvsem kaj se je zgodilo, da sem se spremenila v nevrotično čistilko. In če se mi je na prvi pogled vedno zdelo, da so se časi moje babi in časi, ko sem jaz v gospodinjski vlogi, korenito spremenili, mi podroben pogled pokaže, da je v svojem bistvu vse ostalo isto.

Že res, da imamo sodobne gospodinje male gospodinjske aparate, brez katerih si ne predstavljamo več življenja in na katere sem jaz osebno zelo nezdravo navezana (pralni stroj ima ime … Jože). A ob enem imamo neprimerljivo količinsko več dela. Pa poglejmo – v 50. letih prejšnjega stoletja je moja babi, takrat mlada mamica, prala na roke. Posedovala je vsega skupaj 4 ali 5 tetra plenic in 2-4 pajacka za dojenčka. Najbrž ni imela več kot 2 kompleta posteljnine in tudi z dedijem nista imela oblačil za na modno revijo. Ja, tudi pozimi je prala na roke in smilil se mi še sedaj. Jaz danes stisnem gumb in perilo je oprano, je nedavno tega komentiral moj vdani soprog. Nič ne rečem, sigurno mi je lepše stiskati gumbe, a če bi imela le dva para hlač in dve majici, bi vseeno imela veliko manj dela, kot ga imam pri vseh teh kupih cunj. In za v vednost, ne stisnem samo gumba! Najprej vse cunje pregledam, ker se moj možiček še kar ni naučil, katere barve se perejo skupaj, da bi perilo ločevali sproti v za ta namen pripravljene posode. Seveda pregledam vse žepe, ker na slepo zaupanje vedno vlečem scefrane papirnate robčke iz ubogega Jožeta in šele nato stisnem gumb! In pol se šele začne! Cunje je potrebno tudi posušiti in, na vso mojo grozo, zlikati. In že smo pri opravilu, zraven katerega se vedno znova vprašam po življenjskem smislu. Likanju. Razumem srajce, da je moj gospod lep v službi, ne razumem pa likanja kuhinjskih krp in posteljnine. Koliko enega dela za kaj že? A vendar moram, ker je moja mati vame vsadila, da se kuhinjske krpe likajo, ker se potem lepše zložijo. In bog ne daj, da ti kdo pogleda v element s krpami in vidi, da imaš zložene v vaservago! Ampak je dosegla svoje. Ne morem pospraviti nezlikanih krp v omaro. Sem poskusila… pa čez 10 minut šla v likalnico in jih zlikala, tako kot so djali mati v moji očitno občutljivi mladosti.

In prah! A ste se kdaj vprašali, od kod pride? Od kod??? Ne glede na to, koliko krat ga brišem, sesam, pomivam z nekimi čistili, ki kar sama vlečejo prah nase, tako da trajno izgine in ga ni … celih 6 minut! Kot sodobna ženska sem želela imeti vso pohištvo v beli in črni barvi. Da lahko potem izberem dodatke v barvah, ki so mi trenutno všeč, je bil glavni argument. Napaka! Le kdo je vedel, da se na črnem vidi vse! Sploh mali mastni parkeljčki od moje punce. Kot kaže vsi, ker sedaj, ko je nevihte že zdavnaj konec, modrujejo, da glava boli.  In sodobna črna je postala nevrotična črna. Prah je tam vedno. Ne glede na to, da imam ročni sesalec v roki več kot vsaka poštena sodobna mama telefon. In torej, pri vseh pripomočkih in čistilih, ki obljubljajo brezhibno čistočo, če ga samo pokažeš umazaniji, moram čisto isto kot moja babi 60 plus let nazaj, brisati, drgniti in sesati (ona je pometala, ampak ista figa).

In sodobni zakonec. Kako so bila v preteklosti razdeljena dela med možem in ženo, nam je vsem dobro poznano. Moški se niso »vtikali« v gospodinjska dela. Danes se sodobni moški  sicer zaveda, da je potrebno postoriti kaj tudi doma in da je njihov otrok tudi njihov. A priznam, ko vidim spoštovanega soproga v kuhinji, kako zlaga posodo iz pomivalnega stroja v kuhinjske elemente, me prime, da bi ga z metlo nagnala nazaj v 50. leta prejšnjega stoletja. In ko mu moram za čisto vsako šalico povedati, kam jo naj pospravi, slej kot prej izgubim živce in sama zložim posodo. Tako vsaj vem, da je ne bom cel teden iskala po kuhinji, kot da je izgubljeni zaklad. Večkrat mislim, da je to njegova taktika, da mu ni treba pomagati in da ga vljudno prosim, naj raje popazi na zarod, jaz bom pospravila do konca. Tako se nariše vsem dobro znana slika: žena v kuhinji panično pospravlja in kuha, mož zasede pozicijo na kavču pred televizorjem, prestolonaslednik visi mami na nogi in ji vleče hlače iz riti ter zraven toči krokodilje solze, vse skupaj v spremljavi (z)opernega petja. Očeta orisana scena ne zmoti, ker bulji v vremenarko in ne sliši nič. Ko bi vsaj vedel, kakšno vreme je napovedala… Mati nekako uspe obdržati hlače in skuhati ter nahraniti otroka in moža in potem ponovno vse pospraviti in ko je ura že krepko čez 22 in žena ravno konča z zadnjimi popravki brisanja kuhinjskega pulta … se vdani gospod privleče v kuhinjo kot moker cucek, globoko zavzdihne in z otroško nedolžnim glaskom pripomni: »lačen sem«. Nato začne vlačiti posodo iz elementov, zlagati hrano iz hladilnika ter pri tem povzročati tak hrup, da se pri sosedih začnejo prižigati luči. Zaskrbljeni radovedno buljijo skozi okna, saj morajo pri nas biti najbrž vsiljivci. Za nahranjenim možičkom ostane drobtin, da bi lahko z njimi spohala celega piščanca in umazane posode, kot da si je pripravil najmanj 3-hodni meni. In smo spet na začetku. Pri nehvaležnem gospodinjskem delu, ki je čisto enako nehvaležno najbrž od prve človečnjakinje, ki je panično zlagala kamenje v svoji votlini in do današnje sodobne gospodinje, ki kljub obilici pripomočkov in preparatov, še vedno (sama) zlaga kamenje.

Opomba: zgodba ni docela resnična, nekateri dogodki, osebe in podatki so bili spremenjeni. 🙂