Jane gleda svet izpod trepalnic – Pismo lastni duši
Pismo lastni duši
Nikoli nisem zares jedla napolitank. Ker jih pravzaprav nikoli nisem marala. Vedno so se mi zdele kot vlažna cesta iz črnih zidakov, ki je nekoč sanjala o tem, da bo, ko bo čas primeren, doživela transformacijo in postala premium čokolada. Saj veš, da govorim o sebi, kajne?
A potem nekje vmes doživiš amnezijo in pozabiš, da so tisti črni zidaki med plastmi šarlatanskega ovoja pravzaprav izredno slabega okusa. In tako ustaljeno, bog si vedi že katero leto, med zobmi lomiš hrustljavi ovoj in črne zidake. A ponoči se zbujaš, ko sanjaš o tem, kako je bilo pred amnezijo. V času karamel in svilnatih kitk z modrimi pentljami, v tvojem pozabljenem življenju. Zdaj tem sanjam praviš more. In še naprej žvečiš napolitanke. Življenje pa se nekje znotraj tebe sesuva vase kot vrečka napolitank. Ki jih pravzaprav še danes ne maraš, čeprav tega nočeš dojeti.
Toda nekega dne, ko spregledaš srečo na svoji strani, ti na vrata zavesti potrka deklica s svilnatimi kitkami in poje tvojo zadnjo napolitanko. »To je v tvoje dobro,« ti reče. Najraje bi jo zlasala, ampak otrok se ja ne tepe. Najraje bi jo okregala, kako si drzne kljubovati odraslemu človeku. Ona pa se le smeji, s tistim smehom stare duše. Presneto ljubka je in na ljubke ljudi se ne moreš jeziti. »Prosim, ostani ob meni,« ti na plano privrejo solze. Čudiš se sama sebi, nisi vedela, da še znaš jokati. »Vedno sem s teboj. Nikamor ne odhajam in nikoli nisem odšla,« ti pravi in zapolni tisti del tebe, ki si ga izgubila že pred časom.
Zdaj se spominjaš, da si zgodba tisočerih aspektov in nepotešenih želja, ki so se skladiščili izza črnih zidakov in izza hrustljavega ovoja. A potem je ona kljubovala svetu in zate, kot kraljična, žabo zalučala v steno. Zdaj veš, kakšna je resnica tvoje zgodbe. Nikoli nisi zares pozabila, po čem je dišalo najljubše jutro, kje je cvetoča češnja in kako zveni vilinski smeh. Nikoli nisi zares razpletla teh kitk. Nikoli, nikoli. In nikoli nisi zares odložila pogumnih misli čistega srca.
