Starši, upočasnite sebe in otroke – šolskemu letu na pot

Ko sem razmišljala, kakšno misel naj namenim ob pričetku šolskega leta, sem kot  naročeno naletela na spodnji sestavek, ki ga je napisala Katja Krasko Štebljaj  in ga z njenim dovoljenjem v celoti objavljam.

“Pri nas se otroci hitreje naučijo angleščino kot v šoli,” me je zadnjič oplazil oglas ene od ljubljanskih jezikovnih šol za otroke. Zakaj hudiča pa bi se otroci učili še hitreje angleško, kot se učijo v šolah, zakaj hudiča bi otroci hiteli še bolj, kot hitimo njihovi starši in posledično oni z nami?!? Tudi v ta “sektor” se je več kot očitno naselil kapitalistični hitri duh v steklenički. Konkurenca otrok je, v glavah premnogih staršev, huda, si najbrž misli konstruktor take šole in pritiska na krivdo staršev.

Otroke dajemo v pete prestave kot edine možne, samo na prehitevalni pas, hitro, hitro, tudi mimo počivališč, če je potrebno. Dohajati otroško “konkurenco” namreč ni dovolj, potrebno je še hitreje, višje, bolje… Če temu dirkališču in skorajda bojišču, ki se običajno začenja s šolskim letom, dodamo še helikoptersko starševstvo in hiperstarševstvo, novodobnima kompulzivnima težnjama po nadzoru in izpolnjevanju svojih otrok, se bo kaj kmalu starostna meja izgorevanja pričela nižati in nižati… Verjemite, mlade generacije že plačujejo davek prehitrih in preambicioznih staršev. Mnoge starše ne zaustavijo niti dejstva raziskav, ki dokazujejo, da so otroci iz bolj sproščenega, počasnejšega okolja manj aksiozni, bolj željni učenja in celo bolj sposobni samostojnega razmišljanja. Rada imam sebe, tudi to je razlog, da popoldnevov svojih otrok ne filam z aktivnostmi, posledično pa svojega časa ne samo s stresno taksi službo.

Vprašajmo se: dajemo sploh otrokom dovolj časa in zgled, kako je dobro biti kdaj tudi počasnejši, počivati, se le dolgočasiti… Jim dajemo možnost za nestrukturiran prosti čas, dolgočasen, počasen, brez igrač in nas, ki narekujemo in priganjamo kdaj, kako, kje, kaj…čas za domiselnost in ustvarjalnost. Skrbno opazujem, kako otroci sami izključijo svoje vrstnike, ki nimajo časa za igro zaradi kopice vodenih aktivnosti. Tak otrok torej ne bo izgubil najboljše “pulp pozicije” za fakulteto, kot se bojijo mnogi starši, ampak bo izgubil otroštvo, priložnost za izboriti si svoje mesto na igrišču, priložnost za razvoj strategije pobotanja po kregu ter drugih jezikovnih veščin, ki jih razvija le igrišče, družabnih veščin in še in še. Nestrukturiran čas ni zapravljanje otrokovega časa. Tako kot počitek pri nas starših ni zapravljanje časa, ampak čas tako pomembne regeneracije, brez katere ni rasti.

Leta 2004 je Harry Lewis, dekan dodiplomskega študija na Harvardu, brucom spisal legendarni nagovor z naslovom “UPOČASNITE”, ki ga slavna univerza uporablja še dandanes. In ne za to, da bi študente odvrnili od visokih dosežkov. Prve letnike pozivajo na ta način k manj predmetom, aktivnostim, saj se le tako lahko vsaki bolj posvetijo. Osvetljujejo jim pot, kako se z malo počasnejšim ritmom da živeti in delati bolje. “Prosti čas ni vakum, ki ga je potrebno zapolniti,” jim je svetoval takratni dekan. “Veliko lažje boste zdržali intenzivne napore za doseganje prvovrstnosti na nekem področju, če si dovolite nekaj prostega časa, nekaj razvedrila, nekaj časa za samoto”.

Katja Krasko Štebljaj je svoj sestavek zaključila z besedami:

V ponedeljek bom zato vzela dopust, da svoja fantiča za 7 minut držim za roko, se pogovarjam o življenju na poti v šolo. In potem ne bom počela nič. Ker je tudi to pomemben del dobrega razmišljanja in življenja.

“Otroci niso rojeni obsedeni s hitrostjo in produktivnostjo, mi jih naredimo take,” zadane z žebljico na glavico Carl Honore v knjigi In Praise of Slowness.