Kaj si želiš postati, ko boš velika? Srečna!

Kot majhna deklica sem bila najbolj srečna, ko sem bosa tekala po travi in se igrala v naravi. 🙂 Poleg drugih stvari, ki sem jih počela, mi je bilo najbolj pomembno biti zunaj nekje, na svežem zraku in soncu ter vetrcem svobode v laseh.

Pred kratkim sem »naletela« na svojo sliko iz otroštva kjer sem bila v svojem navihanem elementu. To sliko sem si postavila na vidno mesto, da me spominja kdo v resnici sem in da se ne pozabim preveč odmakniti od svojega bistva. Da me vedno opominja na to kdaj sem zares srečna. »To dekletce« v meni zbudi otroško nagajivost in nasmeh na obrazu, saj še vedno živi v meni. Spomni me na to, da skupaj lahko iz otroških sanj in »gradov v oblakih« zgradiva tudi gradove na Zemlji. 🙂

Srečna sem takrat, ko se v življenju igram. Življenje je namreč igra in vse kar ni igra, je zgolj iluzija. Iluzija v katero pričnemo verjeti kot odrasli.

Marsikdo, ko postane »starejši«, prične živeti po prepričanju, da se mora prenehati »igrati«. Toda, le zato, ker se prenehamo igrati, se »staramo« in pričenjamo biti tako zelo resni in večkrat posledično tudi zamorjeni.

Ko odrastemo naivno mislimo, da v življenju potrebujemo marsikaj, da bi lahko bili zares srečni. Toda temu v resnici ni tako, samo zakomplicirali smo srečo in jo pričeli iskati zunaj sebe. Vse kar potrebujemo za srečo, je že v nas. Pogosto pa to opazimo šele tedaj, ko imamo pristen stik s seboj in svojim notranjim otrokom.

Tudi sama sem »vmes« izgubila ta pristen stik s svojim notranjim otrokom in zabredla stran od sebe. Potem sem se kar nekaj časa »iskala«, dokler nisem ugotovila, da sem že vseskozi tam, v sebi, le slišim/opazim se ne. Hotela sem se preveč strpati v neke okvirje družbene sprejemljivosti, biti »nekaj« in spadati »nekam«. Sem pa ob vsem tem vsaj ugotovila, da sem zelo nesrečna kadar želim stlačiti sebe v neko »škatlo družbene sprejemljivosti« in da je to zgolj velika iluzija.

Spadati »nekam« in biti »nekaj«, da si lahko potem srečen?

Kaj si, ko ti vzamem vse nazive, vse vloge, ki jih v svojem življenju igraš, vse všečke, ki jih vsakodnevno imaš, vse opredelitve, vsa pričakovanja, med katerimi vsak dan se pentljaš? Kaj si, kdo si? Ker »konec vsakega dneva« je najbolj pomembno to, da veš kdo zares si, brez vseh oznak in nalepk. Zgolj ti.

Ljudje pogosto bežimo pred seboj v takšne in drugačne vloge, maske in opravila, samo, da se nam ni potrebno soočiti s seboj ter s svojo resnico. Naša resnica pa je tudi naša sreča. Svobodo imamo kot na platnu življenja pred seboj in sreča je v nas, toda koliko ljudi pa izbere to resnično svobodo in srečo? Gledano iz te perspektive je to zelo osamljena pot!

En način, da živiš svojo svobodo in srečo je torej ta, da izbereš svojo moč in ljubezen do sebe ne glede karkoli. Da obljubiš sebi in svojemu notranjemu otroku, da si vedno stojiš ob strani in se sprejemaš, ne glede na karkoli se ti v življenju dogaja ali ne dogaja.

Včasih še nisem čisto »tam«, toda, ko pogledam sliko sebe kot majhne deklice, ki se smeje v trenutku čiste sreče, vem, da mi vsak trenutek bolj uspeva. Zatorej moj nasvet: dajte si  kakšno svojo sliko iz otroštva, ki vam je ljuba, nekam kjer jo boste čim večkrat videli in se ji nasmejali. Naj vas spominja, da vse kar v življenju želite, da bi morda bili bolj srečni, že imate … v sebi!

In moj odgovor je še vedno ta, da najbolj v življenju želim biti srečna in to željo tudi živim.  Predvsem takrat, ko se »igram«! 🙂 Morda sem čudna, morda tudi ne in veste kaj, za vse opredelitve tega sveta mi prav nič ni mar, dokler sem jaz srečna! 🙂