Ogenj in voda
Moje telo se je utapljalo v solzah. Ne, ogenj v meni se je pogasil v reki solz. Naučiti se bom morala krotiti svoje solze in pustiti plamenček v svoji duši. Z roko sem podpirala glavo na vratu. Ne spočite oči sem skrivala za pramenom dolgih las. Ves dopoldan vendar tako ne bo šlo, Tina!
»Ne mršči tega lepega obrazka, draga moja prijateljica. Zasidrale se bojo brazde, ki pa jih, verjemi, ne želiš.« Poleg moje roke je odložil lonček bele kave in odšel naprej svojo pot. Hvaležen nasmeh je ostal, žal za njegovim hrbtom. Med roke sem vzela skodelico. Pogreti sem si želela prste. In srce. Kako je vedel, da sem slabe volje. Sedaj je že sedel za svojim računalnikom, dvignil je roko s svojo skodelico kave in se mi nasmehnil. Uspelo mu je, da sem se v trenutku sprostila. Z ustnicami sem oblikovala besedo HVALA. Sedel je namreč na drugem koncu prostora naše pisarne in res bi bilo neprimerno zmotiti sodelavce z mojim, sicer hvaležnim, dretjem. Spomin na zavožen vikend je tako pristal v spodnjem predalu mojega spomina.
»Bi si vzela čas po službi?« svojo ta zadnjo je naslonil na pisalno mizo, na moje mape. Govoril je tiho. Mimogrede je prekladal še papir. Upala sem, da ga nihče ni slišal. Saj ne, da bi sodelavci ne vedeli, da sva več kot le prijatelja. Nelagodno mi je bilo, ker najina zveza v letu in pol ni napredovala. Previdno sem odložila kavo. Spomini vikenda so se vrnili.
»Ne, domov moram,« poiskala sem njegov pogled. Namrščil se je in svoje telo vzravnal. »Sem ti v soboto omenila, ko si odhajal,« verjetno me sploh ni poslušal, ko se je zjutraj oblačil in res na hitro odšel. Dogovorjena sva bila, da sicer vikend preživiva skupaj. Ampak me je pustil samo. Pa tako zelo sem se veselila …
Mojo pripombo je kar preslišal in nadaljeval v svoji dinamičnosti: «Škoda, pa drugič, veš, res te pogrešam,« pa je odšel, naprej po prostoru, do naslednje mize. Stresel nekaj meni nerazumljivo slišnih besed in v naslednjem hipu že pritiskal gumbe na kopirnem stroju. Sodelavka se je režala kot najstnica. Pekoča bolečina se je vrnila naravnost v mojo dušo. Ja, res me pogrešaš. Pogrešaš samo moje telo. In ponedeljek se je nenadoma pričel vrtinčiti v vprašanjih zakaj in kaj delam narobe, ko sva skupaj.
»Tina, greš naravnost domov ali se ustaviva na kavi?« dohitel me je, ko sem odhajala po stopnicah iz naše stavbe na obrobju mesta, nasproti srednje šole. »Ta ponedeljek se je pa neskončno vlekel.«
»Morala bi domov, mama me čaka, da jo odpeljem na pregled.« Menda sva bila edina, ki sva svoje mišice raztezala po stopnišču, zjutraj štiri nadstropja navzgor in prav toliko po službi, navzdol.
»Spomnim se, rekla si, da si je pretekli teden zlomila zapestje in potrebuje tvojo pomoč.«
»Res je, z eno roko ne more upravljat avta.» Počasi sva korakala navzdol. Z eno roko sem podrsavala po ograji.
»Pa drugič, Tina. Lep popoldan. Odhitela sva po parkirišču popoldnevu nasproti. Kako si pa ON lahko zapomni nepomembne stvari?
Z mamo sva presenetljivo hitro opravili kontrolni pregled. Ji je zdravnik rekel, da bo še kar nekaj časa morala nositi opornico. Zlomljeno zapestje ni nedolžna stvar. Odpeljali sva se po opravkih. Ko sem poskušala parkirati avtomobil, se je mama odpravila kar v trgovino. Zdelo se mi je nepomembno, da bi me čakala, ko sem iskala prostor.
Takrat pa sem ga zagledala. Pravzaprav njiju. Moj ljubimec je pod roko držal dolgolaso rjavolasko. Njegova sestra? V naslednjem hipu je svoje ustnice prilepil na njene. Z roko jo je objemal okoli pasu. Stopila sem na zavoro. Otrpnila sem. Ne, sedaj se moram postaviti prednju in zadevo razčistiti. Kaj že bom razčiščevala?
Parkirala sem kar na rob pločnika. V naslednjem trenutku pa že korakala proti njima, tako mimogrede sem še brskala po torbici in se zaletela vanju. No, skoraj bi se, a me je rjavolaska z rokami pred sabo ustavila. Odlično sem odigrala nervozo. Ampak, v resnici sem komaj obvladovala bitje svojega srca in nemirnega duha. V resnici bi svojemu ljubimcu najraje prisolila krepko zaušnico. Spustil je svojo roko z njenega pasu.
»Oprostite, nisem bila pozorna, iskala sem…pozdravljen, Rok. Kje se srečava! Ravno sem namenjena v trgovino … a vidva tudi? Lepo, da sem končno spoznala tvojo prijateljico,« zavrtala sem sedaj svoje oči v njene:« Nenehno v pisarni govori o vas. Moram priznati, da sploh ni pretiraval s komplimenti. Mimogrede, Tina sem, njegova…sodelavka,« ali pa bi morala reči, da sem zamenjava nje, ali pa je ona moja zamenjava? No, to zdaj ni pomembno. čestitala sem si. Odlično sem odigrala improvizirano vlogo.
Videla sem, da je na obrazu zamenjal barvo. Ona pa je od presenečenja kar stala tam. Napad se je izkazal kot najboljša obramba. Zame. Je ona vedela zame? Ali pa je za nos vlekel mene in njo?
»Tina, res nisem pričakoval, da se bova srečala danes popoldan. Greva v trgovino. Eva si je zaželela, da si pripraviva večerjo,« prijel jo je pod komolec:« Greva?« prikimala mu je in sta šla. Oba popolnoma brez besed. A, sedaj pa nisi tako zgovoren, tako poskočno vesel, pol energije? Sem uspela pogasiti ogenj? Upam, da jutri samo še pometem pepel in te zabrišem v koš! Strahopetec! Z odločnim korakom sem stopila v trgovino, poiskala svojo mamo in ji pomagala spraviti nakupljeno domov.
