Beg pred življenjem – na kakšne načine bežimo pred življenjem?

Življenja ne moremo živeti, če bežimo stran od njega. Le takrat ga lahko, ko se z njim soočimo, sem enkrat napisala kot opomnik zase. Da se čim večkrat zavedam kdaj in na kakšen način jo pred življenjem želim »popihati«. Včasih mi bolj uspeva, drugič manj, je pa dobro vedeti kakšne mehanizme vse ljudje v sodobnem času ubiramo, ko se želimo življenju izogniti.

Kot prvo naj omenim ukvarjanje s fizičnim telesom. Z njim se ukvarjamo na različne načine: od lepotičenja, športa, prehrane in tako naprej. Lahko bi rekli, da smo v 21. stoletju postali obsedenci s svojim fizičnim izgledom in telesom. Kot, da nas kot civilizacijo zanima zgolj to kaj bomo dali nase/vase, kako bomo izgledali in slikanje z iPhoni pred ogledalom različnih trgovin postaja neke vrste priljubljena človeška aktivnost.

Potem so tukaj športne aktivnosti, toda ne tista zdrava rekreacija, temveč obsedenost in pretiravanje.

Nenehno športanje, nenehno gibanje, tudi izčrpavanje telesa do meja ali preko njegovih zmožnosti. Športna aktivnost je v primerih, ko smo v telesu prisotni, ko se ukvarjamo z njim zaradi tega, ker se boljše počutimo, čisto ok. Je pa neprimerljivo drugače, če vanj bežimo zaradi tega, da bi kot  na primer pri teku, zbežali, dokler ne bi zbežali pred seboj in pred resničnimi izzivi, ki nas v življenju glodajo ter pri tem izčrpavamo svoje telo do onemoglosti.

Ljudje v modernem svetu ogromno delamo na svojem fizičnem telesu, hkrati pa ravno na tak način tudi bežimo od tistega, kar nam telo zares sporoča.

Pogosto telesa sploh ne začutimo, ko nam govori v svojem jeziku. Lahko tudi ignoriramo bolečino, jo potlačimo z različnimi dejavnostmi in substancami. Bežanje je skupna rdeča nit, različni so le načini bežanja. Nekateri tako, da bežijo v prekomerno telesno aktivnost, nekateri se nenehno družijo z ljudmi, nekateri nenehno delajo, potem je tukaj še bežanje v hrano, alkohol, razne substance in tako naprej … samo zato, da ne bi bilo potrebno čutiti. Vedno se najdejo »novi« načini, ki so lahko tako hinavsko prikriti, da lahko celo mislimo, da v življenju zelo napredujemo, toda včasih zgolj navidezno.

Pri tem se mi v mislih porodi bežanje v različne seminarje, po nasvete drugim in tako opevano »delo na sebi«.

Včasih res mislimo, da smo že razsvetljeni, ko se temu razsvetljenju na blizu približamo v različnih utrinkih z različnimi ljudmi, ki se »ukvarjajo« z duhovnostjo, ko »delamo« že xy let na sebi ali ko preberemo že nešteto knjig s tovrstnega področja, pregledamo nešteto posnetkov, obiščemo nešteto seminarjev in tako naprej. Mogoče mislimo, da tako zelo napredujemo, toda življenje pa pokaže, da smo še vedno na istem mestu kot prej. Da prenašamo iste ugotovitve naprej, ki so jih iz prve roke preizkusili drugi, mi pa smo jih samo pobrali ter sprejeli kot resnične, četudi mogoče za nas velja kot »resnica« nekaj drugega?

To zame ne predstavlja resničnega življenja – resnične duhovnosti. Mi vsi smo že duhovna bitja, ki pa imamo tukaj različne človeške izkušnje. Življenja – duhovnosti sploh ni potrebno iskati zunaj sebe, saj le to že od nekdaj živimo, le da na različne načine. Primerljivo je s tem,  kot bi bili v različnih razredih osnovne šole. »Duhovno« zame pomeni enako kot človeška izkušnja tukaj in sedaj. Je bolj »duhoven« smetar ali guru v Indiji? Oba živita ravno tisto kar želita »duhovno« izkusiti in nihče ni »boljši« ali »slabši«, izkušata zgolj različne izkušnje.

Ravno človeška spoznanja, izkušnje ter življenje iz prve roke, pa so tiste, ki nam v življenju največ dajo. Toda šele takrat, ko se ustavimo in začutimo svoje telo ter smo v njem tudi zares prisotni v vsakem procesu – ko nam je prijetno in udobno ter tudi takrat, ko nam ni. Ko prenehamo bežati in si dovolimo sprejeti darila življenja, čeravno so včasih ovita v čuden celofan. Toda le, če jih odvijemo, lahko resnično vidimo kakšno vrednost imajo v svoji notranjosti.