Jebiga!

Opazujem ljudi, kako brezglavo hitijo, levo in desno, povsod jih je dovolj, le tega se ne zavedajo, da malodane v tej neizmerni naglici skorajda ne živijo, pač pa so živi mrliči, ki zgolj obstajajo.

Čas, ki bi ga brez težav lahko izkoristili za to, da na svojevrsten način nahranijo svoje duše, vse več ljudi zapravlja za prelaganje uživanja v lastni sreči na poznejši čas.

Ne razumite me napak, saj ni nič slabega ali napačnega v tem, da imamo vsak svoje cilje, je celo zelo normalno, zdravo in pozitivno, da si postavljamo kratkoročne cilje, saj nas le ti motivirajo in vlivajo voljo, da se vseskozi pomikamo naprej.

Vendar so tu ljudje, ki si postavljajo nezdrave ali celo, grobo rečeno, bolne cilje. Bolni cilji jim pravim zato, ker ne samo da so v določenem trenutku nedosegljivi in celo nesprejemljivi glede na obstoječe življenjske razmere posameznika, pač pa ljudem povzročajo nepredstavljive preglavice v njihovem doseganju.

Ljudje pozabljajo osnovne vrednote, ki nas povezujejo kot človeška bitja in človeštvo se izgublja v blazno neresnih situacijah ter dolgovih, ker se pehajo za blazno nesmiselnimi cilji.

Ljudje pozabljajo, kaj v življenju je zares pomembno in kaj je tisto, kar resnično šteje.

Časi se spreminjajo in če se z njimi ne bomo pričeli spreminjati tudi mi sami, če ne bomo sprejeli, da je sprememba edina stalnica v življenju, potem smo že v samem začetku krepko opleli.

Ljudje si grabijo k sebi materialne dobrine in ko bodo imeli to ali ono, takrat bodo pa lahko zares srečni in uživali v življenju … Moj bog, kako zgrešena miselnost!

Meni draga prijateljica, čudovita ženska, skrbna žena, mati in babica, ki zasluži komajda za lastno preživetje, si želi nuditi svojemu vnuku vse, kar sama ni imela in vse, kar ni mogla nuditi svojim otrokom, zato se utaplja v dolgovih in trepeta, ali bo zgolj preživela do naslednje plače. Sicer si tudi sama želi postoriti in dovršiti nekatere stvari, da bi v njih uživala, ker nikoli prej ni imela priložnosti, pri tem pa pozablja na nekaj ključnega.

Sama ima vse, kar potrebuje. To pozabljamo včasih prav vsi. Ali nekaj res potrebujemo ali pa si to nekaj, samo želimo?

Če imaš ljubečo družino in skladne odnose, streho nad glavo, topel dom poln smeha, hrano in čisto vodo, potem imaš mnogo več, kot večina prebivalstva na Zemlji.

Otrok ne potrebuje gomile igrač, ki jih zavrže vsakokrat, ko se pojavi nova … in otrok ne potrebuje stvari, s katerimi bi kupovali njihovo ljubezen. Otrok najbolj potrebuje ljubezen, ki mu jo izkazuješ s pozornostjo in dobro vzgojo. Otrok se mora v prvi vrsti počutiti ljubljenega in varnega. Pustimo tu ob strani temo o postavljanju mej, ker vsi vemo, da to spada pod vzgojo, vendar kar želim poudariti je to, da če bo otrok lepo in zgledno vzgojen, tudi on ne bo razmišljal, da potrebuje stvari, ki si jih samo želi ali jih hoče. Naučiti jih je treba vrednot, osnovnih človeških vrednot.

Sanja se mi ne, zakaj sem se razpisala o tej temi, ker sem imela v začetku v mislih nekaj popolnoma drugega, ampak ja, je že prav tako.

Pozabljamo, da je treba živeti tu in zdaj, kjer nam je na voljo vse, kar zares potrebujemo. Vsaka zaskrbljenost nakazuje, da bežimo v prihodnost in vsaka anksioznost nakazuje, da živimo v preteklosti. Kdaj pa smo potem zares tu?

Kaj je čas drugega kot iluzija in kaj ti pomenijo materialne stvari, saj jih ne boš odnesel s sabo na drugo stran. Moje skromno mnenje je, da naše duše ob prehodu, in da, zatrdno v to verjamem, odnesejo s sabo samo tisto, kar nosijo v srcu.

To je edino bogastvo in edini pravi zaklad, ki ga človek ima. Tisto, kar nosi v sebi.

Dokler bomo ljudje srečo in ljubezen iskali zunaj sebe, vse do takrat, bomo nesrečni, hrepeneli po nečemu več. Ker resnica je, da praznine, ki jo človek nosi v sebi, ne zapolni nič zunaj njega samega.

Vse, kar potrebujemo, nosimo v sebi in vse je mogoče do te mere, v kolikšni meri v to verjamemo.

Izgubimo se v sebi, izgubimo se v ljubezni in sposobni bomo dati mnogo več, kot si lahko morda ta trenutek predstavljamo.

Izgubimo se v ljubezni in jo vpeljimo v odnose, da bodo cveteli v vsej svoji veličastnosti. To je pravzaprav vse kar imamo.

Ne da se dati naprej nečesa, česar ne nosimo v sebi. Ko pa je srce zapolnjeno z ljubeznijo, jo lahko daje in daje in s tem hrani samo sebe.

Vse je tako enostavno, celo preveč enostavno za nekatere. Poudarjam, za tiste, ki ne znajo živeti preprosto in so navajeni, da morajo biti zadeve zapletene, da bi funkcionirale. To je predaleč od resnice.

Samo prepustiti se je treba in uživati v trenutku, v tem in v vsakem naslednjem.

Čas je izmišljena iluzija in dogodki iz preteklosti ali zaskrbljenost, kaj bo v prihodnosti, je povsem odveč. To nas oddaljuje od nas samih, od našega bistva, od tega, da smo prisotni tu in zdaj, ter tako od ljudi, ki jih imamo radi.

Življenje me je naučilo, da so skladni in ljubeči odnosi največja sreča, poleg tega, da zadihamo s polnimi pljuči, ko spustimo z ramen bremena, ki nas težijo k tlom. Še ena napaka, ki jo počno mnogi, je ta, da mislijo, da je breme najlažje nositi. Temu ni tako. Najlažje ga je odvreči.

Moja misel za konec bi bila ta, da vam položim na srce spoznanje o sreči, ki se vedno skriva samo v sedanjem trenutku in nikjer drugod.

Življenje je darilo, ne zapravimo ga. Zbirajmo trenutke, ne stvari, ker najpomembnejše stvari v življenju, pravzaprav niso stvari.

Življenje je igra, igrajmo jo. S svojimi kartami. S svojimi pravili.

In za konec, komaj čakam da naglas povem sklepno misel. Ko se nekaj ne izteče po naših načrtih ali pričakovanjih, je potrebno globoko vdahniti in preprosto reči: “Jebiga.”