Odvisniški odnosi – oklepanje ljudi iz bolečine

Včasih smo tekom življenja tako ranjeni, da v svoje življenje privabimo nešteto odvisniških odnosov, ki kažejo svojo dinamiko skozi dramo, bolečino in nezdravo navezanost na drugo osebo.

»Odvisniški« odnosi so lahko odnosi najrazličnejših vrst, lahko so odnosi med partnerji, med starši in otroci, med sorojenci, prijatelji in sodelavci, našel pa bi se še kakšen, saj v odnosu s komerkoli že, na podlagi nezaceljenih ran iz otroštva, lahko spletemo kakšno nezdravo vez.

Iz boleče dinamike, ki ti je kot otroku postala edina »sprejemljiva in domača« v odraslem življenju vzpostavljaš stike. Seveda ni izziv, če je bila dinamika iz primarne družine zdrava in rasti spodbujajoča, toda zatakne pa se tam, kjer ni bila.

Tako v odraslih življenjih lahko kasneje vztrajamo v odnosih kjer se ne spoštujemo, kjer je kritika in drama na dnevnem razporedu, prav tako mogoče še kričanje, »tiha maša« ali kaj drugega. Nekateri ljudje brez tega sploh ne morejo živeti, saj so tako odvisni od vse drame in teatralnosti, ki jo preigravajo, da brez tega sploh več ne gre. Saj kaj pa bi vendarle ostalo, če damo stran vso dramo in živciranje na račun vsega/vseh povprek? Kaj bi takrat vendarle ostalo? Mislim, da »en kup« nepredelane in potlačene bolečine, s katero bi se bili prisiljeni soočiti.

V vsej čustveni “zmedenosti” pa večkrat sploh ne vidimo širše slike, ker smo zataknjeni v bolečem trenutku v katerem smo kot zamrznjeni oz. je v tej situaciji zamrznjen del naše energije, ki je obstal v travmatičnem dogodku/dogodkih zaradi katerih kasneje ustvarjamo odvisniške odnose. Zaslepljeni v vsej čustveni nepredelani bolečnini sploh ne znamo drugače kot ustvarjati vedno enakih situacij, z ljudmi, ki imajo podobne rane kot mi in s katerimi se zaradi tega privlačimo kot magnet in potem vztrajamo v tej zmedi od odnosov vse dokler se ne odločimo drugače. Vse dokler ne osvobodimo »zamrznjenih« delcev iz časa, ko so se zgodili problematični trenutki.

Nezdrave odnose privlačimo dokler se jih ne odločimo spustiti iz svojega življenja.

Sama sem »nekega dne« ugotovila, da sama ustvarjam odvisniške odnose, kjer sem vedno nekje v ozadju, kjer si ne dovolim biti to kar sem in kjer niti svetim ne … niti s pol svoje moči, kaj šele z več.

Toda sama sem izbirala meni »varne« odnose, kjer sem lahko neštetokrat preigravala ene in iste boleče lekcije svojega življenja, ker so mi na nek način bile »domače«. Poustvarjala sem jih na podlagi svojih nezavednih prepričanj o sebi vse dokler se nisem odločila spustiti vseh teh nezdravih odnosov.

Mislila sem, da so to “varni” odnosi, ker mi je bila edino ta dinamika poznana. Ker sem se edinole s tovrstnimi izkušnjami lahko poistovetila. Bilo je težko … sploh na začetku, ker sem bila tako identificirana z nekaterimi osebami, da sem mislila, da so najboljše zame, toda skupaj smo se zgolj učile presegati nezdravo in odvisniško dinamiko, ko smo je bile navajene iz otroštva.

Najbolj boleče je bilo najverjetneje zavedanje, da sem mislila kako imam samo sebe rada, toda ko sem ugotovila kaj vse sem dopuščala v nekaterih odnosih, sem ugotovila, da to ni bila ljubezen do sebe. Ko se imaš rad-a namreč ne dovoliš, da bi bil na prvem mestu v tvojem življenju kdo drug kot ravno ti sam-a. Da, nekateri so takoj za tem, vendar pa si na prvem mestu vedno ti.

Ironično je bilo, da mi je bilo najprej celo žal za kakšnim nezdravim odnosom z ljudmi v svojem življenju in obtoževala sem za to, da ne poskrbim, da bi vse skupaj še naprej »teklo«. Takrat me je res globoko zadelo spoznanje kako slep si lahko človek, da se tako zelo navadiš živeti v bolečini, da sčasoma ohromiš in celo opaziš več ne, koliko bolečine se je nabralo ter kako spretno si jo skril pred vsemi … celo pred samim sabo.

Kdaj veš, da odnosi v katerih se nahajaš, niso zdravi zate?

• Ko v teh odnosih nisi zares ti, temveč skrivaš svojo resnično identiteto/moč.
• V nezdravih odnosih veliko več daješ ali prejemaš … lahko pa je tudi obratno, da veliko več prejemaš kot daješ, dejstvo je, da dajanje in prejemanje nista v ravnovesju. Ali gresta v en ali pa drug ekstrem.
• V nezdravih odnosih si iztrošen-a, brez energije, volje in motivacije.
• V nezdravih odnosih se preveč prilagajaš, večinoma na račun sebe in svojih resničnih interesov.
• V nezdravih odnosih ni odkritega/iskrenega posluha za to kar ti si in kar ti želiš.
• V nezdravih odnosih se počutiš izmozganega.
• Nezdravi odnosi imajo pogosto nezdravo dinamiko komunikacije, ki je brez resničnega spoštovanja, komunikacija je napeta, pogosto obtoževalna, lahko tudi kričanje in konstantna bitka za prevlado moči (tiha ali prikrita).

Dokler ne ozavestiš vzrokov zakaj so odvisniški odnosi nastali, se dinamika odnosov ne spremeni.

Še naprej namreč privabljaš ljudi v svoje življenje izključno na podlagi svojih vzorcev in zapisanih spominov iz najnežnejših let.

Ko ozavestiš, da temu ni potrebno več biti tako, se lahko spremeni vse. Nato pa te življenje testira kako resno misliš s svojim novim načinom razmišljanja in delovanja. Na poti je seveda potrebno vztrajati, toda mogoče je spremeniti vse, predvsem z odnosom do sebe, ki samo odraža odnose, ki jih posledično imamo z drugimi ljudmi.