Biokmetijstvo kot možnost preživetja

Debata – o biokmetijstvu v zvezi s preživetjem

Med mano, ki sem zastopal biokmetijstvo kot možnost preživetja, in njima, ki sta zastopali mnenje proti temu.
Proti biokmetijstvu je govoril strah za preživetje, grožnja pomanjkanja in nezmožnosti poskrbeti za hrano za družino in splošne lakote. Torej teoretično ja za bio, ampak v praksi se ne obnese. Ker je zemlja utrujena. In ne bi preživeli na biološki način kmetovanja.

Predsodki in neznanje, nevednost, tisti temeljni strah pred novim, neznanim.

Usklajenost človeka s svojim okoljem

Eno temeljnih in osnovnih načel permakulture, kot jo razumem, je usklajenost človeka s svojim okoljem, z naravo. Učenje iz opazovanja dogajanja v naravi, ne pa stihijska prepuščenost na milost in nemilost slučaja. Svoje znanje in moč uporabljamo prilagojeno naravnim procesom, ki jih s tem podpiramo. Saj zemlja bi se sčasoma že sama obnovila, mi ji pri tem samo pomagamo, da se to zgodi prej. Odvisno od tega, koliko je bila zemlja poškodovana, zastrupljena, ranjena, bolna. Pomagamo ji s pravilnim dodajanjem žive humusne snovi. In s tem vračamo živost vanjo in zdravo življenjsko moč.

Delati moramo postopoma

Drugo načelo permakulture pravi, da delamo postopoma in ne vse naenkrat, ker tega ne bi zmogli. Kje začneš? Pri sebi. Opazuješ in se učiš pozornosti ob opazovanju gozda in spominjanja nanj. Na vrhu tal je vedno še nepreperelo listje, spodaj vlažno preperelo, pod njim pa živa, črna zemlja, polna vsepovsod prepletenih drobnih koreninic. Podlaga je pa pusta rumena zemlja. In drevesa rastejo. In grmi gloga, jesena, leske. V nebo se pa pnejo hrasti in gabri, pa kakšna jelka in bor, kostanj in oreh. Pa češnje. Pa trave, pljučnik, zimzelen, črni teloh, nepravi žafran – spomladanski …

Nobenih odpadkov ni, nobenih smeti, vse se uporabi. Veje, listje, seno, slamo. Vse se zemlji vrača, da daje, kar more.
Predsodki izvirajo iz strahu, nevednosti in neznanja, ego pa je tovarna strahu. In ego je tisti, ki zaradi svojega strahu skuša prevladati, obvladati, nadzirati. Vse drugo, razen sebe.

Ego – brezčuten kot kamen

Ego je vedno sam, ker je edini na svetu. Edino in edini jaz sem pomemben na svetu – je njegov moto. Vedno išče prevlado in je za to pripravljen iti preko trupel. Brezčutno kot kamen. In ker je edini, je seveda edini pameten, dober, vreden, deloven, priden, vse lovorike si lasti, razen sebe ne priznava nikogar in ničesar drugega. Zato ga je strah. Zelo strah. Pred vsem – pred lastnim uničenjem. Zato nikogar in ničesar ne prenese ob sebi, jezen je na vse in krega se z vsemi. Sam po sebi je tako majhen in ozek, omejen, da se boji za svoj obstoj. Agresiven je zaradi lastnega strahu pred izginotjem. Ker je tako omejen, je kot človek z eno samo roko, ki bi rad vse naredil, pa zaradi svoje omejenosti ne more. Obenem je kot krmilo, ki se vrti le v eno smer. Samemu po sebi nekaj zelo manjka – drugi nujni sestavni del, s pomočjo katerega bi lahko vozil naravnost, ker je sam po sebi zvit, izkrivljen na eno stran.

Sam tudi krivo vidi, saj vidi le določen del slike. Ta drugi del, ki ga ne vidi, je duša s srcem, ki ga korigira in vzpostavlja ravnotežje. Vendar je ego ne vidi, ker ni v njegovem vidnem spektru. In zato je ne priznava, zanj je enostavno ni, ne obstaja. Zanj je duša izmišljotina bolnega uma, fantazija norosti. V svoji izkrivljenosti, enormni razraslosti in napihnjenosti ne more videti drugače. Vedno krivi druge, ker je sam izkrivljen. Ego brez duše in srca je katastrofalen kot požar ali povodenj. Vendar ne vidi svojega uničujočega delovanja. Skupaj z dušo in srcem je kot vrč vode za pitje ali kot ogenjček za pripravo hrane. Služi, kar je njegova življenjska funkcija, namesto vlada kot uzurpator in najhujši diktator. Vendar ima dušo za sovražnico, ki jo je treba uničiti, namesto za zaveznico, ki ga v resnici varuje pred lastnim uničenjem samega sebe z megalomanstvom, nebrzdanim rakavim razraščanjem. Ego v svoji nenormalni, rakavi obliki laže, krade, goljufa, slepari, zlorablja, tiranizira in je izredno destruktiven, zato je s svojim delovanjem najhujša realna grožnja posamezniku in vsemu človeštvu. In takšen ego smo favorizirali, imamo ga za uspešnega junaka. Ne pozna sočutja in sodelovanja, ampak samo suženjstvo in diktaturo. Ker noče biti suženj, je diktator. Tudi kot diktator je večni suženj. Požrešen, pogolten, pohlepen, oblasten. In seveda krivičen, saj je realno vir vsega tega zla. Dejansko je vir vsega zla, vse hudobije, vsega najslabšega in najhujšega v življenju sveta. Je čisto zlo. Ni slabšega in hujšega gospodarja, kot je ego. Imperator je. Kar ne more zlorabiti, skuša uničiti. Kot služabnik pa je zelo koristen in nujno potreben. Kot je vol koristen, če nam služi, toda gorje nam, če nas nadvlada in nam zagospodari. Nikoli ni zadovoljen, srečen in v miru. Skrajno nestrpen je in fanatičen. Po svoji vsebini je reven in prazen, zato mu je samo do zunanjega lepega videza in vtisa, v katerega usmerja energijo. S svojo lepo bleščečo fasado skriva svojo praznino, svojo ničevost in brezvrednost.

V ravnotežje ga je mogoče spraviti le na en način: s krepitvijo duše in srca, z njunim delovanjem. Spremeniti moramo svoj pogled, razmišljanje, s prestopom, premikom na drugačno stališče. Stopiti ven iz ega v navidezno praznino. Kjer nas z odprtimi rokami čaka duša z vso svojo ljubeznijo. Žal pa nas mora nekaj prisiliti, da to storimo. Bolj rakav ko je ego, hujši udarec po glavi potrebujemo.

Status quo

In tu je vzrok, da nas obvladujejo, in ne spremenimo uničujočega sistema. Za svojo prevlado izkoriščajo naš ego, naš strah. Strah pred spremembami. V teoriji sicer hočemo boljše, toda v praksi se bojimo, strah nas je. In to povzroča status quo. Večina družbe je še vedno preveč sebična.

In kje se lotiti sebičnosti? Ja, pri sebi vendar, vsakdo pri sebi. Vendar pa se to marsikomu ne zdi potrebno, kaj šele nujno, ker s svojo sebičnostjo še vedno predobro živi. Dejansko na račun krivičnega zapostavljanja in izkoriščanja ostalih. Na račun zlorabljanja svoje navidezne moči. Tako delujemo s sabo, okoljem, družbo, naravo in vsem svetom. Večina še vedno deluje tako seveda tudi pri obdelavi zemlje in pridelavi hrane. Brez duše in srca. Ego ju pač nima. Delovanje brez duše in srca pa je zlo, ki ga vsi doživljamo in občutimo.

Takšno je stanje naše družbe v tem trenutku. Naša civilizacija se sicer lahko hvali s tehničnimi dosežki, toda na račun ostalih, veliko pomembnejših vrednot, kot je ozaveščanje, empatija, sodelovanje, dobrota, mir in ljubezen. Za razvoj pozitivnih duševnih lastnosti in duhovno rast, kar pomeni uravnoteženost, nismo naredili nič. Pozabili smo na to v svoji zaslepljenosti s tehničnim in materialnim razvojem. Nase smo pozabili. Zato se tako slabo zavedamo sami sebe. Namesto, da bi bila zavest, kar v resnici smo, na prvem in glavnem mestu. Zato se sprašujemo, kakšen avto ima kdo in ga po tem cenimo in spoštujemo, namesto, da bi se spraševali, kakšen človek je, koliko je ozaveščen in duhovno razvit. Pomembnejši nam je dober avto kot pa dober človek.

Drugače misleči so neprilagojeni, moteči, bebci, norci in bedaki

Zato smo tu, kjer smo. V položaju prestrašene družbe, ki se boji sprememb in ostaja v slepi ulici. Za takšno družbo pa so posamezniki in skupine, ki delujejo drugače, neprimerni in moteči, neprilagojeni, pa seveda bebci, norci, bedaki itd.
Svet se začne spreminjati z nami.

In te pozitivne spremembe se dogajajo, ker jih mi dogajamo. Vsaj nekateri. S tem ustvarjamo upanje nasproti strahu.
Sveča ne da veliko svetlobe, toda ali je mar preklinjati temo boljše kot prižgati vsaj svečo?

Kdaj, kdaj je pravi, najboljši čas?

Tako, kot pravi japonski pregovor o posaditvi drevesa: najboljši čas je bil pred tremi leti. Drugi najboljši čas je zdaj.
In kako?
Kakor za koga. Morda z zazrtjem v oči majhnega, nedolžnega otroka.