Hitrost je norost!

Zakaj sploh imamo noge?

Moj tokratni prispevek je malo neobičajen, ideja zanj pa se mi je porodila kot preblisk, strela z jasnega, ko sem se nedavno nazaj resno vprašala, zakaj imamo človeška bitja pravzaprav noge. Večina bi odgovorila: “Zato, da lahko hodimo.” Pa je res tako? Vse bolj ugotavljam, da se mnogim ne da uporabljati nog za primarno funkcijo, tj. za premikanje oziroma hojo.

Dandanes, v tej nori potrošniški družbi, bi se vsi radi pripeljali do vhoda nakupovalnega centra (ali še bolje – kar v trgovino!), do stanovanja, na obisk k znancem, v center mesta … Samo, da bi bilo čim manj za hodit. Ker to je seveda neizmeren napor.

Opazujem starše z otroškimi vozički, v katerih v neredkih primerih sedijo popolnoma zdravi in čili otroci, stari tam nekje 3, 4, 5 let. Morda pretiravam, vendar pa zagotovo preveliki za v voziček, ki je po mojem mnenju primeren samo za male dojenčke. In se vsakokrat vprašam: “Ali morda nimajo nog?!” Ne rečem, drugo je, če te bolezen ali nesreča prikuje na voziček, ampak ne razumem pa, kako lahko nekdo tako prekomerno razvaja svoj podmladek, ki že zdavnaj ni več v plenicah. In še več – kako to, da otroku ni do brezskrbnega in živahnega tekanja naokoli, gibanja, raziskovanja? Človek shodi pri približno enem letu starosti in od takrat naprej lahko samostojno HODI, se giblje. Zdi se mi, da predvsem zahodnjaška družba dela iz otrok invalide, ki se ne bi mogli svobodno gibati. In ravno otroci imajo največ energije! Ne leti pa moja opazka z vozički na vse, obstajajo tudi izjeme. Hvala bogu.

Vso to pretirano sedenje, najsi bo v avtomobilih, v otroških vozičkih, pred televizijo in za računalniki, je samo razvada sodobne družbe. Res je, da če delamo za računalnikom, ne moremo ravno stati. Jasno kot beli dan. Najmanj, kar pa lahko naredimo je, da imamo vmesne premore, da malo vstanemo in se pretegnemo. Zanimivo in kar malo šokantno je opažati, kako gre danes le še peščica kam brez avtomobila, češ, saj se pride vsepovsod najhitreje ravno z njim. Ta fenomen je še posebej značilen za majhno Slovenijo, kjer so razdalje relativno majhne, javni prevoz pa, roko na srce, neučinkovit in polžje počasen.

Kam se nam mudi?

Ob vsej tej naglici ponorelega sveta bomo še pozabili živeti. Zares živeti, ne le preživeti iz dneva v dan. Kam nas pripelje stalno hitenje? Ali res naredimo več, če hitimo? Ne, kvečjemu obratno. Od vsega hitenja nam na koncu ne ostane nič energije za uživanje v stvareh, ki nam nekaj pomenijo. Brezglavo hitenje pa je tudi vzrok številnih prometnih in drugih nesreč. In na koncu, ko se pripeti taka nezgoda, se vprašaš, ali je bilo res vredno hiteti. Normalno je, da vsak kdaj pa kdaj čuti potrebo po hitrosti in adrenalinu, in s tem ni nič narobe. Tudi sama, na primer, obožujem adrenalin ob vzletu letala. Ne maram pa takšnega izživljanja na cestah, kjer najhitrejši “frajerji” ogrožajo sebe in vse ostale v prometu, nemalokrat pa svoje izživljanje tudi drago plačajo. Če ne oni, pa nekdo drug udeležen v prometu.

Vesela sem, da imam zdrave noge, ki mi omogočajo premikanje, hojo, tek in raztezanje v vsemogočih položajih. Ali sploh znamo ceniti to? Ali pa bi, kot po navadi, znali ceniti šele takrat, ko bi bilo prepozno?

Hoja je več kot pol zdravja

Kaj torej narediti, da čim bolj spodbudimo pretok krvi po telesu? Preprosto. Namesto, da se zapeljemo z avtom do bližnjega cilja, pojdimo raje peš, s kolesom, ali z javnim prevozom, do katerega se je treba malce sprehoditi. Ne rabimo se ure in ure potiti v fitnes centrih, saj za boljše zdravje in kondicijo zadostuje že vsakodnevna hoja do delovnega mesta, vrtca, trgovine, šole, pošte itd. Ali pa jo ucvremo kar na bližnji hrib ali v gozd. Spominjam se, da sem kot otrok z očetom redno obiskovala znan ljubljanski hrib Šmarna gora, tako da imam potrebo po stalnem gibanju in hoji že privzgojeno, za kar sem zelo hvaležna.

Užij dan!

Dostikrat slišim od drugih “zaležan/a sem”, “nisem v formi”, “manjka mi kondicije” … Moj nasvet: samo nekaj minut hoje na dan dela čudeže. Energije je potem na pretek in občutek je odličen, saj veš, da nisi samo lutka, ki se v sedečem položaju prevaža iz enega kraja v drugega. Ja, včasih znamo biti kar smešni.

Tisti, ki me poznajo, vejo, da po naravi hodim kar hitro. Ampak ne zato, ker bi se mi kam tako zelo mudilo, temveč zato, ker čutim energičnost, čutim, da sem živa in da je moj »stroj« v polnem pogonu. Ko je čas, da se ustavim, pa samo počivam in ne brkljam še nešteto drugih stvari. Za polnejše življenje moramo upočasniti tempo, uživati v trenutku in v zmerni poti do cilja, kajti do cilja lahko pridemo tudi hitro, ampak, ali bomo potem sploh imeli dovolj energije za resnično uživanje v njem?