Nevarne pasme psov

Si že slišal, kako nevarni so staffordi? Joj, in ti, ki imaš malega otroka, pazi, da ne bo šel preblizu tistega rottwailerja, ki leži pri sosednji mizi v lokalu. A ne veš, da je zadnjič pitbull do smrti pogrizel svojega lastnika? Grozni so ti psi, ti rečem. Vedno so govorili, da ima pes kosmata ušesa, očitno drži. Nikoli ne moreš vedeti, kaj pes razmišlja, kaj se mu plete po glavi, ko pride k tebi in te pogleda, niti ne moreš vedeti, kako bo odreagiral. Tako zelo nepredvidljivi so. Vsi.

No, zdaj pa nazaj v realnost. Vsak pes ima, podobno kot človek, možnost postati kakršenkoli, ko je mladič. Skoti se v okolje, ki ga oblikuje naprej. Seveda ima vsak neke predispozicije, ki so mu prirojene, ali se bo iz njih razvila lastnost, pa ni odvisno le od bioloških dejavnikov, temveč predvsem od okoljskih. Podobno, kot pri ljudeh. Če se pes razvije v napadalno pošast, ki skače po vseh ljudeh, kaže zobe, renči in grize, kot bi mu šlo za življenje, se je najbrž nekje zataknilo v času njegovega odraščanja.

Vzgoja vs. geni

Zadnjič sem bila na sprehodu s svojima psicama. OK, psico in psičko, ker je ena ogromna in druga majcena. In sem srečala eno prijazno žensko, ki je poskušala ukrotiti malo kosmato bitje na povodcu, staro komaj dva meseca. Lepa psička, tak iskren, iskriv in vesel pogled mi je namenila, da bi jo kar ukradla in jo skrila, da bi jo imela samo zase. Z določenimi pasmami nisem toliko domača kot z drugimi, zato sem lastnico vprašala, kakšne pasme je kužika. In mi je povedala, da je staffordka. Naj povem, da nimam predsodkov do nobene pasme, sodim jih le toliko, kolikor jih poznam in sem jih imela možnost videti od blizu, da sem lahko na lastni koži občutila, kakšne so prave lastnosti določene pasme. Pa še tega se ne da soditi zgolj po enem psu, saj so predstavniki pasem precej heterogeni. Realno, tudi ljudje nismo vsi enaki, pa pripadamo isti vrsti. Tudi, če bi rekla, da so si vsi belci enaki in vsi črnci enaki, bi krepko usekala mimo. Tako je tudi s pasmami psov.

Tisto malo bitje je mahalo z repkom, skakalo od navdušenja, skušalo priti v moje naročje, ko sem počepnila in bilo strašno veselo vsake besede in vsakega dotika. Skoraj vsak je že kdaj videl mladička – najsi gre za pasjega, mačjega, kokošjega, kravjega ali mladička kakšne druge vrste. In prepričana sem, da je vsakdo v tistem malem bitju, ljubkem za znoret, videl nekaj lepega, igrivega, veselega, prijaznega. Takšne so vse živali in vsa bitja, ko se rodijo, skotijo ali izvalijo. Kar iz njih nastane, je odvisno od okolja. Je kdo že kdaj videl mladička, ki bi pritekel do njega z namenom, da bi ga pogrizel? Ali da bi ga hotel napasti? Meni se to še ni zgodilo.

Ko gre za odraslo žival, ki je že razvila svojo osebnost, ki ima za seboj izkušnje in na katero je okolje že vplivalo do te mere, da se vede v skladu s tem, je druga pesem. A tudi v teh primerih živali le redko napadejo brez razloga. Ali brez opozorila. A pustimo druge vrste, govorim o psih. Pes opozori, ko mu nekaj ne ustreza. Doma imamo tri pse, pa tudi prej so me obkrožali psi. Noben ni nikoli skočil na koga brez razloga, niti ni zarenčal ali pokazal zobe brez razloga. Če želi nekdo imeti psa ali biti v njegovi bližini, se mora vsaj toliko informirat, da bo znal prepoznati znake, ki jih pes kaže, ko se počuti ogroženega. V kolikor tega ne naredi, je sam kriv za posledice. Pes je nakazal, če tega nisi prepoznal, pripiši sebi.

Vedno vprašaj!

Jezi me, kadar grem s psi na sprehod in mimo pride otrok ali kdo od odraslih in avtomatsko stegne roko proti psu – kateremukoli, ki ga imam s seboj tisti trenutek. V kolikor bo ugriznil, bom zakonsko gledano kriva jaz, čeprav je pes na povodcu, in čeprav me oseba ni vprašala, ali se psa sme pobožati ali ne. Predvsem je zanimivo, ko nekdo stegne roko k manjši psički, velike pa se bojijo in ohranjajo neko distanco, kljub temu, da je manjša večji strup kot velika. Velika je prijazna, vesela, mala pa ne mara tujcev in da bi se jo dotikal kdorkoli. Zato: vedno vprašaj, ali smeš pobožati psa, vedno opazuj, kako se pes vede, kaj sporoča.

Psi sporočajo svoje počutje okolici ne glede na pasmo. Tudi vzgojiti se da vse pse, ne glede na pasmo. Ja, je res, nekatere pasme so bolj lene od drugih in tudi bolj trmaste, a to ne pomeni, da so nekatere pasme že po naravi nevarne, da je treba iti tri kilometre okoli njih, z drugimi pa si lahko človek privošči vse, kar mu paše. Tudi staffordi in pitbulli so prijazni psi. Predsodki in stereotipi o nevarnih pasmah so pogosto napačni, do njih pa nemalokrat privede nekoliko prirejeno poročanje v medijih. Mislimo s svojo glavo in se sami prepričajmo o dejstvih, ne da bi sodili vnaprej. Vsak je lahko prijazen – tudi stafford. 🙂