Pravi znanilci pomladi
Ne maram zime. Utesnjuje me dejstvo, da moram nase navleči več plasti oblačil, čez vse to pa nadeti še debelo bundo. Da moram noge tlačiti v debele nogavice, nato pa še v zimske škornje in ušesa skrivati pod volneno kapo. Plundra je zame nočna mora in verjamem, da nisem edina, ki tako čuti. In ko imaš otroke, je zima še hujša preizkušnja. Vsakodnevno iskanje tiste izgubljene rokavice, borba z drobcenimi škorenjci in misija nemogoče, ko moraš dojenčka spraviti v kombinezonček. Kakor koli se trudiš, dojenček je bolj ali manj vedno pravi mali astronavt, ki se ne more premikati. To jezi tako mamo, kot otroka. Da kidanja snega in čiščenja avtomobila, sploh ne omenjam. Zato vsako leto nestrpno pričakujem toplejše vreme. Prva stran koledarja se običajno noče in noče izteči. K sreči je na drugi strani manj dni, zato mine hitro in prihod meseca marca običajno pomeni tudi, da lahko slečemo kakšno plast obleke.
Da bi naj prišla pomlad nas spomni tudi datum, ko lahko svoje jeklene konjičke zopet preobujemo v obutev z manjšim profilom, a to je zgolj teorija. Tudi po kmetih se ni moč več orientirati. Skoraj nihče več ne pusti, da bi se zemlja spočila in, če vreme dopušča, je obrezovanje drevja in trte vsako leto bolj zgodaj. Ravno zato se tudi trgovci, vsako leto bolj zgodaj, odločijo v svojo ponudbo vključiti vrtno orodje, semena zelenjave in čebulice rož. Včasih so nas na prihod toplejših dni opozorile tudi odprte terase ob kavarnah in gostilnah. Odkar pa je leta 2007 stopil v veljavo protikadilski zakon, so terase odprte skozi celo leto. V hladnejših mesecih sicer opremljene z odejami, pečkami, infra lučkami in drugimi grelnimi pripomočki, pa vendar. Otvoritev terase ni več dogodek, ki bi naznanjal pomlad.
Ne zvončki, ne trobentice, ne prve lastovke … niso tako dobri znanilci pomladi, kot ponovno odprtje sladoledarn. Ob pogledu na pisane hladilne vitrine, kjer se bohotijo ledeni kupi slastne pregrehe, ne gre preslišati v nebo (tisto v ustih) vpijočih krikov in prošenj brbončic, ki si želijo potešitve. Vem, komaj smo čakali, da sneg skopni, da ga sonce prežene, da se ozračje vsaj malo ogreje, zdaj pa si tako prizadevamo za kepico ledu v kornetu. Ampak ljudje smo čudna bitja. In ja, ljubezen je lahko tudi ledena, pa zato nič manj strastna. S kom se poljubljamo tako dolgo in s takšnim užitkom, kot s kepico sladoleda? Pa še to: ne zanimajo je moje mere, ni ljubosumna, je vedno zvesta in pripravljena na akcijo.
In čeprav lahko sladoled kupimo čez celo leto in se z njim sladkamo tudi v hladnejših mesecih, pa ima prvi sladoled ‘na kepice’, v katerem uživaš v močnih, čeprav še ne prevročih sončnih žarkih, prav poseben okus. In če prve zvončke občasno še zasuje snežna odeja ali če prve lastovke prinesejo s sabo tudi nizke temperature, je odprtje prvih sladolednih kioskov popolno znamenje pomladi.
