Živeti ali zgolj obstajati?
Saj poznate tisto misel, da se čarobnost prične šele takrat, ko uspemo prebiti trden oklep lastne cone udobja? V norem tempu sodobnega vsakdana se tudi sama nenehno trudim, da bi svojo rutino vsaj v prostem času z nečim »razbila«, da spravim v pogon svojo strast do življenja, da občutim adrenalin, da se enostavno počutim živo in voljno živeti.
Prehod iz cone udobja je velik osebnostni izziv, a po drugi strani tudi nujen pogoj, če želimo optimizirati svoj človeški potencial. Obstajamo, toda ali tudi zares živimo? Kompleksnega sveta verjetno nikoli ne bomo v celoti razumeli, bo pa naš pogled v vsakem primeru vedno ostal omejen, v kolikor ne bomo vsaj malo »radovedni«. Ali ni užitek opazovati malčkov, ki jih kot velike filozofe zanima vse in s sijajem v očeh preizkušajo vse, kar jim ponudi svet naokoli?
Cona udobja in strah pred neznanim
Ne pravi zaman naš pregovor, da je navada železna srajca. Kar je (po)znano, je domače in udobno, udobje pa daje občutek varnosti. Strah pred izgubo varnosti nam preprečuje, da bi zapustili svojo cono udobja oz. naš mali »mehurček«, v katerem se za razliko od sfere neznanega počutimo prijetno. Tudi če v neki situaciji trpimo, je to še vedno na nek način domače oz. poznano, ravno zato se nam morda včasih ne mudi tako blazno k iskanju tolažbe.
Sfera neznanega nas plaši in nam daje občutek negotovosti. Vsaka sprememba je lahko grozna, vendar je še bolj grozno dopustiti, da nam lasten strah onemogoči osebnostni razvoj. Četudi nad vsemi spremembami nimamo nadzora, pa imamo vseeno moč nad številnimi odločitvami. »Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič« je vprašanje, ki nas lahko motivira za potovanje v Neznano. Že res, da morda ne čutimo niti najmanjše potrebe, da bi spreminjali naš osmišljeni mali svet, v katerem se počutimo lepo. Tudi sama sem v življenju že kdaj trmasto vztrajala pri določenih življenjskih nazorih, ki so mi bili nedotakljivi. Ker je to »moje«, je zame zagotovo pomembno in prav. Pa je to res »moje« ali gre zgolj za ujetost v družbene okove, ki so mi jih nadeli drugi?
Dopustiti pogled iz drugega zornega kota
Zbrati pogum za nov hobi ali drugačen življenjski slog ni ravno mačji kašelj, kaj šele če govorimo o opogumljanju za spremembo načina razmišljanja. Strahovi in ponotranjena prepričanja nam prepričujejo, da bi sploh dopustili kakšen drugačen pogled. »Štiri plus pet je devet, ampak tudi tri plus šest je devet« je misel, ki sem jo zadnjič nekje zasledila in se me je globoko dotaknila. Svetu bi prihranili marsikateri konflikt, v kolikor bi zgolj dopustili možnost drugačnega pogleda (konec koncev ga ni nujno sprejeti).
Težaven odnos je npr. dosti lažje prekiniti kot pa ubrati tisto težjo pot, ki zajema kompromise in dopuščanje drugačnega mnenja, saj to pomeni, da moramo na nek način popustiti oz. spremeniti sebe. Pustolovščine, ki nas oplemenitijo, ne pomenijo nujno skoka s padalom, ki nas ga je bilo vedno strah, nove tetovaže pri 40-ih ali pa poslikave slikarskega platna, čeprav so nam morda celo življenje govorili, da nismo umetniško nadarjeni. Včasih lahko skok iz cone udobja enostavno pomeni že to, da se zbližamo z nekom, ki je absolutno izven naše družbene skupine in nam z drugačnim mišljenjem pomaga uvideti prej skrite vidike.
Brez obžalovanj
Ni zagotovila, da bo tam zunaj v neznanem svetu res čarobno. Pravzaprav je čisto mogoče, da se bomo sklonjene glave razočarani želeli vrniti nazaj v naš mali varni mehurček. Pa vendar nas vsaka življenjska izkušnja na nek način obogati, pa naj prinese smeh ali solze. Če bi današnja jaz srečala mojo jaz izpred desetih let, ji ne bi moralizirala okrog tega, kaj se spodobi in kaj ne, bi ji pa vsekakor dala nasvet, da naj življenje zajema z veliko žlico. In to brez obžalovanj. Svet je enostavno prečudovit, življenje pa prekratko, da ga ne bi odkrivali v vseh možnih oblikah in na vse možne načine. Zakaj bi ostajali sužnji lastnih strahov? Navsezadnje so nas že kot otroke naučili, da je »strah votel, okrog ga pa nič ni«.
