Pot za hišo

Hodila je z odločnimi koraki po kamniti poti za hišo. Bučalo je pod njenimi nogami in v njeni glavi. Potrebovala je zrak, sprostitev, navdušujoča polja, ki so se raztezala na njeni levi in desni. Dvomila je v vse. Videla je megleno sliko pred sabo in na trenutke se ji je zdelo, da se tokrat ne bo izkopala iz njene tesnobe.

Vsakič, ko je bila Pika v takšni situaciji kot danes, se je odpravila na sprehod. Še najraje je imela makadamsko pot za hišo, ki je bila krasno umaknjena od oči vaških hiš, katerih stene so še prerado govorile o mimoidočih. Kadar je potrebovala trenutek ali dva zase, se je skrivoma izmuznila med grmovjem na prašnato pot in tako je nihče ni videl. V trenutku obupa res ni potrebovala še nervoznih glav za zavesami, ki jih je še prehitro občutila, četudi jih ni videla.

Pika je bila zelo čustveno in občutljivo dekle dvajsetih let, ki je še vedno iskalo smisel svojega življenja. Nekako bi lahko rekli, da je njena duša visela med zemljo in zrakom. Ni še našla mesta na tem svetu. Navzven je bila večino časa pozitivna, nasmejana in optimistična oseba. Rada je klepetala ter delila nasvete soljudem. A kadar je bila sama doma, je velikokrat stisnjena v klobčič ležala na postelji in obupavala nad svojim življenjem. Vsaka malenkost, težava, se ji je zdela nepremostljiva. V vsako svojo odločitev je dvomila, jo premlevala in si s tem povzročala težke bolečine v njenem telesu.

Že nekaj dni jo je mučilo dejstvo, da je napačno sprejela neko odločitev, ki jo bo lahko zaznamovala za celo življenje. Jokala je in se jezila, pa vendar to ni pomagalo. Ta odločitev jo je pripeljala do globljega razmišljanja in na plano prinesla še stare težave, ki jih je do sedaj le pometala pod preprogo. Začutila je, da je čas za celovito spremembo v njeni notranjosti. Čutila je, da je ravnala prav, pa vseeno ji stari strahovi niso dovolili, da bi se veselila prihodnosti.

Čas je bil, da odraste in sprejme vsa svoja dejanja za takšna kot so – pozitivna, saj pa vendar je življenje pot vzponov in padcev in skoraj nihče ne prehodi svoje poti brezbrižno, brez napak in brez problemov. Kljub temu jo je že sama beseda odraslost strašila. Predstavljala si je, kako gleda mrko izpod čela in nosi pleten pulover, tako kot to delajo starejši ljudje. “Kaj resno ni druge poti, kot da slej ko prej postaneš tak? Da postaneš siv, dolgočasen in zastrašujoč?” je kričala sama pri sebi.

Kamenje, ki je ropotalo pod njenimi nogami, ji je pomagalo utišati glasne in težke glasove v njeni glavi. Zdaj je prehodila že kar lep del poti, zato se je odločila malce umiriti tempo. Obrnila se je in pogledala proti majhni vasici, ki je bila obsijana z zahajajočim soncem. Svetloba ji je v trenutku napolnila dušo in od navdušenja se je zavrtela okrog svoje osi. Za nekaj trenutkov je pozabila na svoj svet, na vse prepreke, ki jo še čakajo na njeni poti. Pripravljena je bila, da gre domov, v toplo zavetje vseh, ki jih ima neskončno rada.