Tresel se je Dunaj, špilali so The Rolling Stones

Tresel se je štadion, špilal se je rock. Tako na kratko lahko povzamem 16. 6. 2014 na Dunaju. Obiskal sem že veliko koncertov, ampak tale je bil neki posebnega. Ko sem kako leto nazaj izvedel, da bodo The Rolling Stones imeli turnejo, sem bil v zraku. Načrtovani so bili štirje koncerti. Dva v Angliji ter dva v ZDA. Kar je bilo finančno za mene skoraj neizvedljivo. Ampak, glej ga zlomka, stari mački so rekli, da so pripravljeni v zrak vreči še preostali svet.

Odločitev je padla

Potrdili so datume in lokacije, tako da sem moral samo še čakati, da izdajo vstopnice. Prišel je dan D za nakup kart. Zjutraj sem dobil klic od kolegice, da ona že ima karte in naj pohitim, ker gredo za med. Klical sem svojega kolega, da je situacija resna in naj se odloči v petih minutah, če je pripravljen na naj koncert leta. Žal finančno ni bil zmožen, tako kot mnogokrat sem se odločil, da bom šel sam. Na mojo srečo sem se lahko obrnil na podjetje Koncerti.net, ki ponujajo koncertne aranžmaje. Naročil, plačal, nato pa sem samo čakal tisti dan.

Odhod

Odhod je bil že ob osmih uri. Tisti čas sem živel še v Portorožu in sem moral priti do Ljubljane do BTC-ja. Prejšnjo noč sem bolj slabo spal, saj ne moreš spati, če veš, da boš videl enega izmed najboljših bendov na svetu. Pojedel sem zajtrk, spakiral sendviče ter zaštartal svoj avto (rdečo lisico) in odrinil proti Ljubljani. Ko sem prišel do Postojne, se mi je prižgala rumena lučka na avtu. Nekaj v zvezi z pretokom goriva. Avto je začel zgubljati na moči, jaz pa na živcih. Na srečo mi je uspelo priti do BTC-ja, sicer s tri minutno zamudo. Opravičil sem se za zamudo, ampak nisem bil edini. Sedel sem zraven starejšega možakarja, si oddahnil in rekel:»Zdaj pa samo globoko vdihni in čakaj na Dunaj«

Kot vedno na mojih »rock odisejadah« spoznam različne ljudi. Avtobus se je razživel. Že od začetka smo poslušali Stonse. Moji sosedje so ga začeli malo popivati. Na koncertih se moraš malo sprostiti in lepo je videti, kako se mladi in starejši združimo v eno generacijo, kjer leta niso ovira, važen je samo motiv potovanja. Možakar, ki je sedel poleg mene, je bil novinar za časopis Delo. In imel je mojo sanjsko službo, pisec koncertnih reportaž. Plačan, da hodi na koncerte. Katero šolo moraš za to narediti?

Dunaj – vznemirjenje pred začetkom

Okoli druge ure smo prispeli na Dunaj, pred Ernst-Happel štadion. Dogajanje je bilo pestro. Vrtela se je glasba, oboževalci so sedeli pred parkom in uživali ob sončnem vremenu. Šel sem do trgovine, kjer sem si kupil nekaj za jesti in tri hladna piva. Nato sem sedel v parku in sprostil misli. Opazil sem skupino prijateljev iz avtobusa nasproti mene, povabili so me, naj se jim pridružim. Izmenjavali smo si glasbena mnenja ter navdušenje pred začetkom koncerta. Ker sem se zasedel in me je bilo strah, da ne bi slučajno spil kakšno pivo preveč, sem šel še na en kratek sprehod po Dunajskem parku. Sedel sem ob manjši mlaki, pojedel še nekaj pred začetkom koncerta ter se odpravil nazaj. Tam se sem usedel na klopco ter opazoval dogajanje, ko sem zaslišal nekaj čudovitega. Iz štadiona se je zaslišala znana melodija. Dunajski pevski zbor je vadil pesem You can’t always get what you want. V trenutku  je okolica utihnila in vsi smo se ozrli proti štadionu in poslušali. Vedeli smo, da se bo počasi začelo.

Okoli pol osme ure sem šel notri. Imel sem stojišča, našel sem si dobro pozicijo nekje na sredini, da sem lahko videl na oder. Ogrela nas je predskupina The Temperance Movement, ki je spominjala malo na Led Zeppeline. Ko so ugasnili, smo bili spet pred čakanjem. Množica na tribunah se je zabavala z mehiškim valom in napetost se je večala.

Dame in gospodje, The Rolling Stones!

Glasba je utihnila, luči so se prižgale in zadrl se je glas »Dame in gospodje, The Rolling Stones!«. Zaslišali so se začetni akordi Start me up. Množica je ponorela. Sledili so hiti You Got Me Rocking mIt’s Only Rock ‘N’ Roll (But I Like It), Tumbling Dice . Jagger se je zvijal kot kača na odru, Richards in Wood pa sta ustvarjala čarovnijo. Nato pa tišina in sladek zvok pesmi Angie. Cel štadion je zraven prepeval refren tega sladkega komada.

Pogledal sem levo in desno, kako smo se vsi z nasmehom na ves glas drli Angieee, kot bi imeli zlomljeno srce. Sledila je pesem Doom and Gloome iz njihovega najnovejšega albuma, ter Get off of my Cloude, ki je zmagala na tečaju glas ljudstva (pred vsakim koncertom, so lahko oboževalci izbirali. katero pesem iz naštetih naj Stonsi zaigrajo). Nato pa je sledila pesem Out of control iz albuma Bridges of Babylon. Te pesmi nisem prepoznal (čeprav imam ta album doma na kaseti) ampak mi je ostala v spominu. Mirni začetek pesmi, nato pa pri refrenu Jagger ponori in skače po odru, vmes pa še na orglice zaigra, res neprecenljivo.

Sledil je znani Honky Tonk Woman, nato pa je Jagger predstavil vse člane svoje zasedbe. Ko je prišel do Keitha, je ta pristopil do mikrofona, si prižgal cigaret, pozdravil množico, naredil dim ter naznanil, da bo zaigral You Got The Silver, nato pa je še sledil Can’t Be Seen.

Pri pesmi Midnight Rambler se je na odru pojavil njihov nekdanji kitarist Mick Taylor. Pri pesmi Miss You je štadion odmeval kot gnezdo mladih sov, saj smo peli zraven Hu hu hu, huhuhu. Sledili so Gimme Shelter, ter poskočni Jumpin’ Jack Flash. Pri Sympathy For The Devil je prišel Jagger oblečen v rdeči obleki z rdečim cofkom okoli vratu ter ponovno oponašanje sov (hu hu) oboževalcev pri pesmi. Sledil je spektakularen Brown Sugar, ki je dvignil štadion na noge. Nato so se odpravili z odra.

Množica se je začela dreti We want more in Stonsi so se vrnili ter zaigrali težko pričakovana You Can’t Always Get What You Want (z zborom) ter (I Can’t Get No) Satisfaction (z Mickom Taylorjem). Po bučnem aplavzu je glasba utihnila, luči so se prižgale in množica je začela izginjati.

Edinstvena izkušnja

Težko je pojasniti občutek, ki ga doživiš na koncertu. Jaz vedno odklopim misli in se prepustim toku glasbe in množice. Nimam njihovega najljubšega komada, ampak mogoče sem se nekaterih pesmi bolj veselil, nekaterih manj. Zelo mi je bila všeč izvedba Sympathy for the Devil, ponorel sem pa ob pesmi Out of control. Vsaka pesem ima svoj čar in tista posebna pesem ti da mravljince po koži ter nasmešek na obrazu. Posebej mi je všeč občutek tistih par dni po koncertih, ko se šele zavedam, kaj sem doživel in potem to z navdušenjem razlagam znancem. Nisem oseba, ki se hvali, ampak pri takih koncertih mislim, da imam pravico do tega. Videti The Rolling Stonse v živo je bila zame edinstvena izkušnja, skoraj 60 tisoč glava množica je naredila čudovito vzdušje in potrdili so mi, da ti dajo dozo rock n rolla direkt v žilo.

Še ena stvar, ki je ne bom pozabil. Pred začetku koncerta sem svojemu sosedu razlagal za en »youtube« fenomen, kjer si ena punca razlaga kitice pesmi Start me up, kot »in yugoslavia you’ll never starve«. Je trdil da prvič sliši za to, ampak po koncertu mi je dejal, da ko so začeli igrati to pesem, mu je ta refren šel po glavi.