Zgrešena duhovnost in “new age” manija

Zadnje čase je na zahodu zanimanje za osebno in duhovno rast močno v porastu, na voljo je na kupe knjig o duhovnosti, ezoteriki, metafiziki, osebni rasti in psihologiji odnosov, ter delavnic, ki obljubljajo hitre, instant rešitve za naše tegobe. Vse že bolj kot ne diši po donosnem poslu in ne po pristni duhovnosti. Čudovito in zaželeno je, da je na voljo veliko knjig z duhovno vsebino, saj se iz njih lahko veliko naučimo, ni pa tako dobro, da postanemo odvisni od tovrstne literature, saj lahko kaj hitro izgubimo stik s fizičnim svetom in prizemljenostjo, ter tako postanemo črnogledi, jezni in razočarani, ker zunanji svet ni po naših merilih in pričakovanjih.

Glede novodobnih delavnic, terapij in tako imenovanih »healingov«, pa prihaja do različnih mnenj in pogledov. Vedeževalci bodo na primer rekli, da se vzrok za naše težave nahaja v naši usodi, numerologi, da imamo »napačno« ime in priimek, ter da smo rojeni na napravi dan, regresoterapevt vidi izvor naših težav v prejšnjih življenjih, astrologi bodo opazili »narobe« postavljeno rojstno karto, tu pa so še theta healing, reconnection (ponovna povezava), rebirthing (ponovno rojstvo), hipnoterapije, branje z dlani in še bi se našlo. Noro! Vsi imajo rešitev za nas, a tudi, če bi vse te strokovnjake obiskali in zapravili goro denarja, dvomim, da bi res izkoreninili vzrok naših težav, ter da bi se čudežno spremenili in osvobodili vsega, kar nas tare.

Duhovnost prebiva znotraj nas in ne zunaj nas

Duhovni svet je svet energij, subtilnosti, kreacije, nam nevidni in mnogokrat tudi nerazumljen svet. Duhovnost ni nekaj, kar bi se iskalo v zunanjem, fizičnem svetu, saj se je tam ne najde. Je v vsakem izmed nas, znotraj nas. Torej, vsako iskanje zunaj je le oddaljevanje od našega bistva. Zanimivo je, kako zahodnjaki ob prevzemanju vzhodnjaških duhovnih veščin ponavadi naredimo cel »biznis«. Dandanes je na trgu ogromno različnih terapevtov, gurujev (pristnih in samooklicanih), zdravilcev in podobnih strokovnjakov, ki vsi po vrsti zagovarjajo svojo metodo kot najboljšo, ter obljubljajo hitre, instant rešitve, do katerih se po možnosti pride na čim manj boleč način. Ali pa obljubljajo celo razsvetljenje, kar dvomim, da sploh vedo, kaj naj bi v resnici pomenilo. Zanimam se za duhovnost, oziroma bolje rečeno – živim jo, tako kot živim v fizičnem svetu, vendar pa jo raziskujem in odkrivam sama, sama se spoznavam, ker imam to moč v sebi in ker me noben, še tako dober strokovnjak, ne more poznati v dno duše, niti me ne more »rešiti«.

Ljudje se dostikrat, ko obupajo nad uradno medicino in zdravniki, zatečejo k energetskim zdravilcem in terapevtom, ki zdravijo na energijski ravni. V Aziji, na primer, tudi uradna medicina zdravi na energijski ravni, saj vedo, da preden se bolezen pojavi na telesu, ima zametke na naših višjih nivojih, v energijskem telesu. Tudi s Kirlianovo kamero bi se dalo videti nepravilnosti v našem avričnem polju, še preden bi se bolezen pokazala v fizičnem telesu. Ne rečem, zagotovo obstajajo tudi kvalitetni in pristni zdravilci, ki nesebično zdravijo človeka kot celoto (to so največkrat šamani, ki prebivajo z naravo, na pristen način), ampak kar me najbolj zmoti, ko naletim na razne spletne strani in oglaševanje, pa je veliko samohvale, titul in ekstremno visoke cene terapij in delavnic. Za nekaj ur tudi krepko čez sto ali dvesto evrov, kar je res pretirano. Če se že udeležiš kakšne delavnice, pa je tudi naivno pričakovati, da bo odtlej vse rožnato, in da bo vse, kar nas je morda mučilo leta in leta, izpuhtelo v trenutku.

Duhovna rast in samospoznavanje je proces, ki traja, in ni nekaj, kar bi bilo moč kupiti in kar bi nam lahko dal nekdo drug. Velikokrat sem že brala o posameznikih, ki so skakali z ene delavnice na drugo, v upanju, da je pa to zdaj končno tisto »ta pravo«. Vse kar so doživeli, pa je še večja zmedenost in razočaranje. Zakaj je temu tako? Ljudje mislijo, da če bodo za neko storitev veliko plačali, mora brez dvomov delovati. Če ne deluje, so seveda krivi drugi.

Vsi ti novodobni ali »new age« kulti, ki se širijo kot gobe po dežju, pa imajo bolj malo skupnega s pristno duhovnostjo. Če nek duhovni guru postane oblegan v krogu ljudi, ki ga na nek način častijo, ni to nič drugače, kot če gremo v cerkev in poslušamo duhovnika. Spet se pojavijo dogme in resnice, ki jih nek posameznik zagovarja, drugi pa mu slepo sledijo kot čreda ovac. Tu se pravi pomen duhovnosti izkrivi in izgubi.

Poglobitev vase in odgovornost

Smo individualna bitja in resnice so že v nas samih. Ni nam treba iskati odgovorov v zunanjem svetu, ker so že v nas. Ravno soočenje s samim seboj in s tišino, pa je za večino težja naloga. Zmožnost biti sam s sabo, brez vpliva zunanjih dražljajev, vodi k napredku na osebni ravni. Takrat, ko tišina postane glasna in ko znamo prisluhniti notranjemu glasu oz. intuiciji, takrat smo na pravi poti. Ta pot ni vedno postlana z rožicami, naletimo tudi na trnje, kar pa je normalno. Duhovni razvoj ni premo sorazmerna črta, kjer se samo dvigujemo, pač pa moramo dostikrat tudi pasti, saj nas to prisili, da se soočimo s samim seboj, s svojimi strahovi in preteklostjo. Na tej fazi postanemo močnejši v duhu in se tako celostno preoblikujemo. Vse zahteva svoj čas, nič se ne zgodi čez noč, zato se mi zdi obljubljanje strokovnjakov, da bo vse bolje po eni ali parih delavnicah ali terapijah, čisto nakladanje. Ljudje smo kompleksni in zapleteni, pa tudi nismo plastelin, ki ga samo preoblikuješ kakor ti paše in že si kot prerojen.

Rada pa bi omenila še pojem odgovornost. Odgovornosti se vsi radi kdaj pa kdaj izognemo, saj breme tako ni na naših plečih, temveč na drugih. Prelagati odgovornost na druge v večini primerov ne prinese nič dobrega, če ne drugega, ob neuspehu radi krivimo ravno tiste, na katere smo prenesli odgovornost. Sami smo odgovorni zase, za svoje telo, življenje, misli in za vsako dejanje, ki ga storimo. Isto je v primeru duhovnega razvoja: noben se ne more razvijati namesto nas, nikogar ne moremo mastno plačati in že bomo razsvetljeni in srečni za vedno. Odgovornost za svoje življenje je treba vzeti v svoje roke. Noben zunaj nas, nas ne bo ozdravil, osrečil in rešil muk –  to zmoremo le mi sami.

Na poti duhovnega in osebnega razvoja je potrebna tudi samota

Ljudje se bojimo samote in osamljenosti, vendar pa, kako priti v stik s svojim najglobljim bistvom, če smo stalno obdani z drugimi ljudmi in posledično z vsemogočimi energijami – ene nas morda spodbujajo, druge pa tlačijo k tlom. Verjetno zaradi občutka skupnosti in družbe, tudi tako radi obiskujemo skupinske delavnice, kjer je sicer lahko veliko pozitivne energije in spodbude, pa vendar, ko se končajo, se spet vrnemo na stare tire, spet razmišljamo po starem, naši vzorci in navade pa se tudi ne spremenijo. Nič se ne dogaja brez razloga, zato je tudi občasna samota potrebna, da bi lahko napredovali in se za trenutek ustavili in odmaknili od vsakdanjih dram, ki nam onemogočajo napredek in rast.