Človek človeku človek
Se tudi vam kdaj zazdi, da si ljudje sploh ne znamo biti več človek človeku? Da vsi nekam hitimo, da vse poganja neko, na nek način egoistično kolesje, kjer ni prostora za prijaznost, za potrpežljivost? Povsod je ena sama živčnost, hitenje, pehanje za lastnimi željami, marsikdaj tudi preko drugih. Nikomur ni mar, če bo nekoga prizadel, četudi nehote. Kam je izginila ta vrednota, ko je človek še bil človek človeku?
Tako malo je potrebno, da nekomu narišemo nasmeh na obraz. Mu vzbudimo upanje. Mu pomagamo. In še veliko manj je potrebno, le malo brezbrižnosti je že dovolj, da človeka prezremo, ga pahnemo v še večji obup in mu vzamemo še zadnje upanje. Vsi ljudje nosimo v sebi svoje zgodbe, težave, skrbi, načrte in upe za prihodnost. Ampak ali je prav, da mislimo le nase? Ali je res prav, da ko vidimo, da je nekdo v težavah le skomignemo z rameni in si rečemo, to ni moj problem? Vsi smo ljudje, vsi smo pod kožo krvavi in vsi si zaslužimo priložnost za boljši jutri. Vsi si zaslužimo lepo besedo. Prijazen pogled. Morda nežen, vzpodbuden dotik. Mar ne?
Sama z ljudmi vedno ravnam tako, kot bi si želela, da bi drugi ravnali z menoj. Ali se vsaj trudim, da bi to počela po najboljših močeh. Seveda ne gre vedno naokoli sejati optimizma in nasmehov in lepih pogledov. Kdaj pa kdaj se tudi mi sesujemo. In takrat potrebujemo soljudi, da to storijo za nas. Se nam pomagajo dvigniti. Saj ne gre za reševanje sveta, ampak zgolj za to, da naredimo svet lepši in znosnejši. Drug za drugega. Človek človeku.
Nasmeh neznancu na ulici, pomoč nekomu, ki to potrebuje; pa naj bo to mamica z otrokom v vozičku, ki jih ga pomagamo nesti preko stopnic, ali pa starejši možak, kateremu se je raztresla vrečka z pomarančami in mu jih pomagamo pobrati. Lahko pa je le klic za neznanko:”Hej, gospodična, pozabili ste šal!”. Ali pa opravičilo neznancu v trgovini, ki smo mi po nesreči stopili na prste. Kdaj smo ljudje nehali biti človek (so)človeku? Kdaj smo se začeli brigati le zase in za svoje udobje, želje? Kaj pa udobje in dobro počutje drugih? Ali smo res postali tako zelo sumičevi do vsake prijazne geste, ki nam jo nameni neznanec ali neznanka?
Kje so časi, ko so sosedje še znali stopiti skupaj in si pomagati med seboj? K sreči je marsikje, sploh na podeželju, to še vedno prisotno, a ne povsod. In kar je najbolj žalostno … ne le, da te sočutnosti in človečnosti manjka med soljudmi, sosedi … marsikje je ”pogrešana” tudi v družini. Povejte mi, koga boš prosil za roko pomoči, če ne prav družino, partnerja, najboljšega prijatelja, soseda? Koliko znancev, kolegov imamo, ampak koliko pa je tistih pravih ljudi, na katere se lahko zanesemo? Imamo v svojem krogu koga, na katerega se lahko brez pogojno zanesemo? Ne glede na uro dneva ali noči? Žal je vse prevečkrat tako, da so ljudje ob nas, ko je vse lepo. Ko pa pridejo težki časi, vsi ti ljudje eden za drugim poniknejo, se porazgubijo …
No, pa da ne zajadram preveč v pesimistične vode. Sama še vedno verjamem v dobroto, v prijaznost in lepe geste med ljudmi. Verjamem, da pozitivnost in lepa dejanja privlačijo enako. K sreči imam v življenju ob sebi nekaj ljudi, za katere vem, da lahko računam nanje, če jih bom potrebovala. In oni name. Neznancu znam podariti nasmeh, priskočiti na pomoč. Ko me kakšen majhen otrok plaho opazuje izpod materinega objema, mu pomežiknem. Neverjetno kako malo otroci potrebujejo, da prepoznajo pozitivno energijo in ti jo tudi vrnejo. Bo že res, otroci so najbolj iskrena bitja. Škoda, ker odrasli na to iskrenost velikokrat pozabimo ali pa jo potlačimo nekam v ozadje. Pomislite, kdaj ste se nečesa iskreno, spontano razveselili kot majhen otrok?
Verjamem v boljši jutri, verjamem v to, da dobrota v človeštvu še ni zamrla, niti sočutje. Vem, da ni in moram verjeti, da nikoli ne bo. Kajti, kaj nam ostane, če ljudje izgubimo še to? Nič. Svet bo prazen, v njem ne bo barv in pravih čustev in ljudje bomo postali roboti. In tako bi se izgubilo bistvo. To bi bila naša poguba …
Zato, bodimo človek človeku. Nasmehnimo se, pomagajmo si. Ne tekmujmo med seboj ”moje je boljše in večje kot tvoje”, ampak skupaj dosegajmo boljše in večje. Sodelovanje med ljudmi lahko premika gore. Jaz sama ne morem narediti brvi, da bi prečkala reko, če me bo preostala množica stotih ljudi le opazovala v mojih nesrečnih poskusih in se mi pri tem še posmehovala … bom tudi jaz obupala. Če pa bom v tej množici dobila vzpodbuden nasmeh, pogled, potem bom v sebi zbrala moč. In s to močjo bom k svojemu početju zvabila še druge. In skupaj, bomo lahko našli rešitev, pot skozi reko.
Vsi smo ljudje. Verjamem, da nam je skupnega veliko več, kot se morda zdi na prvi pogled. Ne pustimo se predalčkati. Ne ocenjujmo drug drugega zgolj po videzu. Videz ni vedno merilo. Še največja ”baraba” po videzu ima lahko najmehkejše, dobro srce in po videzu največji dobrotnik v sebi skriva zavist in zlobo … Dovolimo si, da se (spo)poznamo in … enostavno bodimo … človek človeku.